Človek širokega srca in duha

Pestra življenjska zgodba Petra Pavla Glavarja je že od nekdaj burila duhove in spodbujala domišljijo, raziskovalci njegovega življenja pa še danes njegovo delovanje, ki je posegalo na najrazličnejša področja takratne družbe, osvetljujejo z različnih, še neznanih vidikov. V nedeljo, 2. maja, bo minilo tristo let od njegovega rojstva.

Kdo je bil pravzaprav Peter Pavel Glavar? V leksikonih in biografijah ga označujejo za duhovnika, mecena, gospodarstvenika, čebelarja, ki je pomembno vplival tudi na razvoj čebelarstva pri nas, intelektualca, ki je govoril številne jezike, dobrotnika, ki je šolal nadarjene dečke in pomagal kmetom, svojo zapuščino pa podaril ljudem.

Pozornost je vzbudil tudi pri pisateljih. Tako je denimo leta 1922 pri takratni Mohorjevi na Prevaljah izšla zgodovinska povest o Glavarju, leta 1990 pa je njegovo življenjsko zgodbo na podlagi izsledkov znamenitega komendskega duhovnika Viktorijana Demšarja v romanu In večno bodo cvetele lipe popisal Ivan Sivec.

Ena skrivnostnejših epizod Glavarjevega življenja je povezana z njegovim rojstvom. V krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je vpisan nezakonski sin nekega Jerneja Glovarja in njegove priležnice Marije, krščen pa je bil 2. maja 1721. Mati ga je kot otroka odložila pred vrata komendske graščine, kjer je bil tedaj komendator baron Peter Jakob Testaferrata, tedanji kaplan Andrej Rogelj pa je nato dojenčku priskrbel krušno družino. Sprejeli so ga v družini Basaj v Vopovljah pri Cerkljah, kjer je odraščal.

Do danes je obveljalo prepričanje, da je bil njegov pravi oče prav baron in visoki cerkveni dostojanstvenik Testaferrata z Malte. O tem je v razpravi Kri ni voda pisal Demšar, o podobnosti obeh pa pričata tudi portreta, ki jih je prav Demšar našel v beneficijski hiši v Komendi.

Za dobrobit ljudi

Mladi Glavar je leta 1738 odšel na študij bogoslovja v Gradec. Pri žeji, da bi postal duhovnik, pa ga je oviralo nezakonsko rojstvo. Da bi lahko opravljal duhovniški poklic, je moral dobiti dispenzo, spregled nezakonskega rojstva. Ponj je odšel prav k Testaferratu in leta 1744 po dolgi odisejadi mašniško posvečenje vendarle prejel ter 13. septembra pel novo mašo na Trsatu, ki jo je daroval prav Testaferratu – svojemu domnevnemu očetu.

Po novi maši pa se je odpravil peš v Komendo, kjer je po komendatorjevem pooblastilu pregledal račune nekdanjega skrbnika Bitenca in nato sam postal zakupnik velikega malteškega posestva in kaplan v Komendi. Dve leti kasneje je od papeža Benedikta XIV. pridobil dokončen spregled zadržka, ki ga je predstavljalo njegovo nezakonsko rojstvo, tako da se je lahko povsem posvetil duhovništvu in svojemu delu.

Znan je bil kot odličen pridigar, in kot je zapisal Demšar, so bile njegove pridige »tako žive, bogate in nazorne, da jih še danes beremo kot aktualne in s posebnim estetskim užitkom.« V času službovanja v Komendi je vodil družinsko knjigo, t. i. status animarum, v kateri je sistematično popisal vso komendsko faro v tem obdobju. »Knjiga ne odkriva samo socioloških razmer župnije Komenda, ampak tudi širšega prostora v 18. stoletju, popisani pa so vsi prebivalci do podrobnosti, prav tako pa način dela, zdravstveno stanje in še tisoč drugih pomembnih drobcev,« je o njej napisal Demšar.

Da je bil Glavar človek širokih nazorov, kaže obsežna knjižnica v beneficijski hiši, ki jo je dal sezidati leta 1752, ki še danes predstavlja enega najpomembnejših komendskih zakladov. Obsega več kot dva tisoč knjig, ki so napisane v latinščini in grščini pa tudi drugih jezikih, ki jih je govoril: hrvaščini, nemščini, francoščini, italijanščini in španščini.

Ni se posvečal le duhovniškemu poklicu, temveč si je prizadeval tudi za gospodarski napredek v Komendi in Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem, kamor se je preselil leta 1766. Prizadeval si je za napredek v kmetovanju, saj je bilo poljedelstvo tedaj še v povojih in z zastarelo tehniko ni moglo nahraniti prebivalstva, zato je kmete izobraževal, kako naj obdelujejo zemljo. V Komendi je ustanovil šolo, v kateri je revnim, a nadarjenim kmečkim fantom omogočal izobraževanje, na njej pa je glasbo poučeval Jakob Zupan, avtor prve slovenske opere Belin. To je bila ena redkih zasebnih šol, ustanovljena dvajset let preden so v nekdanji monarhiji postavili temelje splošnemu razvoju osnovnega šolstva.

Posebno mesto zavzema njegov prispevek k razvoju čebelarstva. Iz nemščine je prevedel Pogovor o čebeljih rojih Antona Janše in mu dodal tudi znaten dodatek z lastnimi spoznanji. Kljub temu ga ljubljanska Kmetijska družba ni izdala. Kot je zapisal Demšar menda zato, ker je bil napisan v domačem jeziku in ker je bilo v njem preveč kritičnih besed, »tudi proti tedanji gosposki«. V Lanšprežu je čebelaril z dvesto panji, za tamkajšnje prebivalce pa je uvedel nedeljsko čebelarsko šolo, poenotil je mere za panje, prvi pri nas pa je opisal praho matic in druge podrobnosti. V Lanšprežu je urejal tudi pester sadovnjak, ki ga tamkajšnji čebelarji prav danes, ob tristoti obletnici rojstva, ponovno obujajo v življenje.

Poleg beneficijske hiše v Komendi, številnih cest, mlinov in žag je dal zgraditi cerkev sv. Ane v Tunjicah, ki velja za enega najlepših primerkov cerkvene baročne gradnje pri nas.

Umrl je 24. januarja 1784 in je pokopan na svojem posestvu v Lanšprežu. Ljubezen do svojih ljudi je izkazal tudi v oporoki. Znatno premoženje je namreč zapustil za postavitev »špitala«, bolnišnice za revne v Komendi, ki je delovala od leta 1804 pa vse do leta 1947.

Glavar ostaja živ

Spomin na Glavarja je danes tako v Komendi kot v Lanšprežu še kako živ. Ob tristoti obletnici njegovega rojstva v obeh krajih pripravljajo številne dogodke, s katerim bodo počastili njegovo bogato zapuščino. Eden najpomembnejših bo nova knjiga o njem, ki jo pripravljajo pri komendski dobrodelni Ustanovi Petra Pavla Glavarja in bo izšla jeseni. Njen urednik je predsednik ustanove Štefan Petkovšek, pisci prispevkov pa obravnavajo različna področja njegovega delovanja.

Čeprav bi marsikdo pomislil, da je bilo o Glavarju že vse povedano, pa ni tako, pravi Jožef Pavlič, eden od sodelavcev pri nastajanju knjige in snovanju prireditev v čast tristote obletnice njegovega rojstva. »Res je bilo o Glavarju že veliko povedanega in napisanega (posebej kot enem največjih slovenskih čebelarskih strokovnjakov, odličnem pridigarju, daljnovidnem pastoralistu, velikem dobrotniku Komendčanov, Lanprežanov, Tunjičanov in, lahko rečemo, vsega slovenskega naroda), a vendar je še veliko neodkritega, neprevedenega v slovenščino, 'skritega' po arhivih. Delo za strokovnjake, ki znajo brati gotico, obvladajo latinščino in druge jezike, ki jih je govoril Glavar. Pisci prispevkov za novo knjigo o Glavarju so marsikatero področje njegovega dela na novo osvetlili, ker so imeli v rokah doslej še neznane in neuporabljene vire, pri že znanih pa so se omejili na njim določeno področje v povezavi z Glavarjem, ki so ga skušali čim bolje opisati, predvsem pa poiskati novo v zvezi z njim. Knjiga bo v duhu zasnove glavnega urednika Štefana Petkovška za marsikoga presenečenje zaradi pestrosti in podrobneje obravnavanih tem, predvsem pa pomemben prispevek pri odkrivanju prave Glavarjeve podobe,« nam je povedal Pavlič, ki je kot Komendčan tudi sam že večkrat pisal o njem in je prepričan, da bodo njegovi sokrajani pa tudi drugi Slovenci ob vsem, kar v prihodnjih mesecih pripravljajo v počastitev obletnice, Glavarja in njegovo zapuščino odkrili v novi luči.