Z dobro voljo se premagajo vse težave

Kurja princesa, 3. del

»Zame bi bil največji udarec ta, da ne bi mogla iti na cesto z dvignjeno glavo! Nihče ni vedel za mojo stisko, vse probleme sem reševala sama. Z nasmehom, z 'zafrkancijo', tudi na svoj račun. Ko so me vprašali, čigav je otrok, sem odgovorila, da od svetega Duha! Kaj je pa koga brigalo!«

Minevala so leta, Maša je odraščala, Lenčka pa je na račun svojih sposobnosti, znanja in tudi pozitivnega pogleda na ljudi, s katerimi je prihajala v stik, veselo plezala po lestvici uspešnosti proti vrhu. Zdelo se je, kot da je pri tem ne more nič ustaviti. A tako kot pri malodane vsakem od nas se je tragika njene osebne, zelo intimne zgodbe skrivala v »drobnem tisku«.

»Že od nekdaj trdim, da bližnjemu naredimo največ škode in gorja, če ga ocenjujemo po tem, kar o njem slišimo iz nepreverjenih govoric. Če bi se več pogovarjali, bi spoznali, da je lahko resnica tudi drugačna. Moje največje zagovornice so bila dekleta, ki sem jih imela na stanovanju. Od blizu so lahko opazovala, kako sem živela, da sem bila pogosto tudi žalostna, četudi sem se v javnosti zmeraj smejala. S čisto vsemi prijateljujem še danes, srečujemo se ob rojstnih dnevih ali kar tako. Moji sokrajani ne morejo pozabiti, da sem 'spravila v grob' očeta s svojim kurbanjem po Ljubljani, ha ha. Naj jih tožim? Brez smisla. Naj tožim bratovo ženo Marto, ki si je takrat, pred leti, ko me je videla v nosečniški obleki, vse izmislila? Raje ne. Prizadela bi edino brata, tega pa nočem,« je pripovedovala Lenčka.

Ko je bila Maša stara osem let, je Lenčka z obema rokama zgrabila za priložnost, ki ji je nudila polletno izobraževanje v tujini. Takrat je imela na stanovanju sestri dvojčici, ki sta privolili, da bosta pazili na deklico v njeni odsotnosti.

»Domov sem se vračala vsake štirinajst dni. Največkrat z vlakom, včasih pa me je pripeljal tudi gospod, ki je imel v Sloveniji poslovne stike. A ne bodi vrag! Ena od sosed v bloku naju je nekoč videla. Bila je prepričana, da je to kakšen tip, h kateremu sem se preselila, doma pa pustila lastnega otroka, ker ga on verjetno ne mara. Ženska je to skrpucalo toliko časa premlevala v glavi, da mu je takrat, ko ga je odnesla na nos socialni delavki, že sama verjela. Ne vprašajte, koliko težav in neprijetnosti mi je nakopala, saj je bil na soočenje poklican tudi že omenjeni gospod. Mislila sem, da se bom v tla vdrla od sramu. Na srečo se je vse skupaj lepo končalo, izkazala se je tudi Maša. Takrat sem začela resno razmišljati, da življenje v bloku ni pisano na mojo kožo. Preveč ljudi je bilo na kupu, ki so se brigali za druge namesto zase. Po spletu naključij sem izvedela za neko starejšo hišo, ki je bila že dlje časa prazna. Nisem dosti razmišljala: toliko prihrankov sem imela, da sem jo lahko kupila. Menda sem jo preplačala, a mi ni bilo mar zato. Naslednjih pet let sva z Mašo vsak prosti trenutek prebili na svojem: hišo sem podrla in na njenem mestu začela graditi novo. Sanjala sem, da bom nekoč kupila psa, muco, da bo tudi Maša prišla do svoje želve, ki si jo je tako želela!

Ravno v času, ko smo napeljevali centralno kurjavo, sem spoznala moškega, za katerega sem menila, da mi je usojen. Imel je le eno napako: ni bil Slovenec, živel pa je na Dunaju. Ko sem bila tri mesece noseča, sem se s težkim srcem poslovila od Ljubljane in se skupaj z Mašo preselila k njemu. Hčerka se je zelo hitro prilagodila novemu šolskemu okolju, v treh mesecih je žlobudrala nemško v dunajskem narečju, kot bi ne imela slovenskih korenin. Zaradi nosečnosti nisem iskala službe, bila sem doma, študirala, pisala knjigo (priročnik). Friderik je bil krasen človek, ne vem, ali mi je bilo še kdaj pozneje tako lepo kot tisto leto. Ko je imela najina Frida tri mesece, je z za levkemijo zbolela njegova hčerka iz prvega zakona. Od trenutka, ko je izvedel za žalostno novico, se je razpoka, ki se je naredila v najinem osebnem in tudi intimnem odnosu, le še povečevala. Bolezen ga je ponovno zbližala s prvo ženo. Me tri pa kot da nismo več obstajale. Zelo neprimerno se je začela obnašati tudi njegova mama. Nekoč me je našla v solzah, kar jo je zelo presenetilo, saj je bila navajena, da sem bila ves čas nekakšen 'nasmejan sonček'. Zabrusila mi je, naj ne 'glumim' in da naredim najbolje, če se začasno umaknem. Nisem mogla verjeti! Zakaj obrača hrbet tudi vnukinji Fridi?!

Slovo je bilo težko in kruto. Razumela sem Friderika in njegovo borbo za hčerkino ozdravitev, nisem pa razumela njegovega odnosa do mene in Fride. Odšla sem, četudi bi morda lahko ostala! A mene ne bo nihče j..., še najmanj moški!

Ženske, kakršna sem, nismo za zakon. Zdi se mi tudi, da se nas moški bojijo, ker jim hitro zrastemo čez glavo! Sploh pa smo zelo neubogljive, že misel na klečeplazenje pred njimi nam dviguje pokrovko!« se je začela sogovornica ponovno šaliti na svoj račun.

Kljub zidavi hiše, majhnemu otroku, zelo naporni službi in ranjenemu srcu ji je uspelo, da je že čez eno leto zagovarjala doktorat, lahko je tudi izbirala med več mikavnimi ponudbami za službo.

»Izbrala sem tisto, v kateri sem se nadejala največ prostega časa. Hčerki sta mi bili na prvem mestu!«

Odkrito prizna, da se, potem ko je ponovno prišla k sebi, moških ni branila. Nikoli več pa se ni zgodilo, da bi se kdo za zmeraj vselil. Rada je imela njihovo družbo, lepo ji je bilo, dokler je trajalo. Ko se je zveza izpela, se je poslovila.

»Danes, ko sem starejša, ugotavljam, da ni nič narobe, če zvečer zaspim s knjigo v roki. Pridejo dnevi, ko mi ni ne do dotikov ne do klepeta in ne do poslušanja o kakšnih nepomembnih težavah. Želim le, da hčerki v meni vidita zgled, da se vse da doseči, če se hoče. Hočem, da vesta, da ni nič podarjenega. Za vse se je treba boriti, žal pa pri tem velikokrat pademo tudi na kolena! A z dobro voljo se vse premaga! Če kdo to ve, ve punca s kmetov, ki ji ni bilo nič podarjeno!«

(Konec)