Kako sem delala pico in dobila grisin …

Vsakomur se je že kdaj zgodilo, da je v trenutku, ko mu je začelo kruliti po želodcu, spoznal, da sta shramba in hladilnik bolj ali manj prazna. Podobno zgodbo sem doživela konec prejšnjega tedna. Takoj sem se seveda spomnila številnih nasvetov znanih in manj znanih televizijskih kuharskih mojstrov, da če nimamo v hladilniku nič oziroma ne prav veliko, naj začnemo razmišljati kreativno.

Pa poskusimo, sem si mislila.

Konzerva tune v olivnem olju na polici v omari, pol rdeče paprike v hladilniku, polovička šalotke nekje v ozadju na polici … Pa kaj imam še takega, sem se pogovarjala sama s seboj. Hm … Klasika: jajca, gorčica, nenačeto maslo, marmelada, solata, ... Na mizi sem opazila še napol ovenelo baziliko v rastlinskem loncu. Očitno sem jo z zalivanjem utopila, me je prešinilo. Čakaj, konzerva pelatov mora tudi biti nekje ... Na koncu je vse skupaj vodilo do logičnega zaključka: poskusila bom speči pico.

Potrebujem še moko, sem zamrmrala. Od zadnje peke piškotov mi je ostalo malo fine pirine in nekaj navadne bele moke. To bo pač moralo zadostovati, sem si mislila.

Sledil je lov za receptom. V iskalnik sem vtipkala testo za pico in seveda je stric Google našel več kot preveč receptov zanjo. Vsi pa so omenjali kvas. Spomnila sem se, da imam tudi tega, vendar sem ga svežega zamrznila. Vzela sem ga iz zamrzovalnika, majhna kocka niti ni potrebovala veliko, da se je odtajala.

Sestavine za testo za pico so pri večini receptov podobne, razen kakšne malenkosti, kuharski namigi domačih mojstrov picopekov se med seboj razlikujejo. Tako sem pobrala sestavine od enega blogerja, količino in način priprave pa od drugega kulinaričnega vplivneža. Vse skupaj sem rahlo prikrojila po svoje, saj je način priprave po drugem, bolj sofisticiranem receptu, zahteval strašne odmore med postopkom, »crkljanje« posameznih faz nastajajočega testa, za kar pa jaz tisti trenutek nisem imela ne živcev ne časa.

Uporabila sem torej 450 gramov bele in pirine moke skupaj, jo presejala v posodo in v njej s prsti oblikovala luknjico. Vanjo sem vlila 2,5 decilitra vode (napisan je bil še deciliter več), nadrobila kakih 20 gramov kvasa v zmes, dodala najmanjši možni ščepec rjavega sladkorja, naredila še nekaj rahlih mešalnih gibov s prsti, pokrila posodo s kuhinjsko krpo in pustila zmes stati. Mislim, da je minilo le slabih deset minut, ko sem dodala še velik ščep soli, tri polne žlice dobrega olivnega olja (pa mi je bilo takoj žal, ker bi lahko poskusila tudi z bučnim, če sem že eksperimentirala, saj pravijo, da testo dobi lepo zeleno barvo), vse skupaj zmešala, dobro zgnetla - testo dobesedno preboksala in ga potem ponovno pokrila s krpo ter ga pustila počivati. Po slabih 45 minutah sem se lotila peke. Ker nisem imela dovolj sestavin za oblaganje pice, sem uporabila le polovico testa. Z rokami sem testo vlekla in oblikovala tanke, majhne, nepravilne kroge, jih položila na pekač, premazan z oljem, preluknjala testo z vilicami, namazala s pelati, potresla s posušeno baziliko in origanom ter postavila pekač v pečico, ki sem jo že prej segrela na 260 stopinj Celzija. Čez čas, ko so se robovi dvignili in začeli rahlo rjaveti ter sem dobila občutek, da bi bilo testo za pico že pečeno, sem ga vzela ven, potresla po testu tuno, na tanke rezine narezano papriko in šalotko. Ker imam rada česen, sem v dve jušni žlici olivnega olja naribala tudi tega in tako dobila nekakšno česnovo omako, ki sem jo dodala nazadnje. Počutila sem se kot prava kuharska mojstrica, ki upa na najboljše, ko sem z vrha posipala testo z vsemi sestavinami, ki so bile pač tisti trenutek pri roki. Porabila sem tudi že rahlo ovenele liste sveže bazilike. Pekač je šel potem nazaj v pečico še za nekaj minut, nato sem jo ugasnila, in ko je zadišalo po papriki in česnu, sem pladenj vzela iz pečice.

Zagrizla sem v najmanjšo od treh pic … No, za pravo pico bom še morala vaditi, tokrat pa me je testo spominjalo na enega boljših grisinov, kar sem jih jedla v življenju – le da je bil ploščate oblike in bogato obložen.