![](/images/20210315/210319867-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
Vsem naj bom neznan
»Dragi prijatelj! Ne vem, kako naj se opravičim za veliki premor, ki je nastal med nama. Toda upam, da tega niste vzeli za zlo. Skoraj dve leti sem bil v veliki krizi in nisem pisal skoraj nikomur. Kar sem napisal, sem raztrgal, tudi pisma, ki sem Vam jih hotel poslati. Živel sem v tej nihilistični krizi, ki je rušila moja najlepša upanja, v nihilistični, negativni krizi; zdaj sem skoraj zdrav. Najprej sem se tega bal, toda ko sem se pustil voditi svojim mislim in občutkom, sem se čutil bolj zdravega. 'Laisser faire' je bilo moje geslo, pustiti, da drvi moje življenje v prepad. In ko sem se dvignil iz tega prepada, sem videl, da je bila to samo metamorfoza življenja, ki mora mogoče prihajati periodično ... Pri nas je strašno. Kolikor poznam našo zgodovino, mislim, da je to odsev nacionalne krize. Mislite si: Slovenija je razdeljena na tri dele. Na Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo. Tega ne morete občutiti, to ni nikakršno nacionalno čustvo, kakor ga razumejo vulgarni nacionalisti. To je bolečina srca, duše, skoraj duhovna. Mogoče nam bo ta bolečina podarila zelo lepa kulturna dela. To, kar delajo z nami v Italiji, ni samo boj proti nekemu narodu, to je boj proti vsem najosnovnejšim načelom človečnosti. Nimam več nobenega upanja, samo radoveden sem, kakšne krutosti lahko italijanski 'narod' stopnjuje nad nami. Kdor v sebi ubije človeškost, ga bo nečloveškost ubila. Po Heglovi dialektiki ni daleč čas, ko bo lahko samo revolucija obnovila Italijo. Kakršnakoli revolucija že bo, prišla bo. Spominjate se, da je po francoski revoluciji absolutistična Evropa našla svojo smrt. Nisem prijatelj okrutne revolucije, toda kot lahko vidimo in čutimo, po ruski revoluciji nismo več v mirnem stanju. Mislim, da je 'nacionalizem' povsod samo signal krize naroda, krize, ki pride vedno, kadar je neki organizem bolan …« (str. 241–242)
Leta 2019 je Miklavž Komelj zbral in uredil neobjavljeni del Kosovelove zapuščine, izšla je v dveh zvezkih pod istim naslovom. Lani je založba izdala še izbor iz tega velikega opusa. Kosovelov brevir. Iz njega navajam začetek osnutka pisma, napisanega v francoščini po sredini avgusta 1925 italijanskemu intelektualcu Carlu Curciu, ki se je kot mlad oficir seznanil s Kosovelovimi v Tomaju. Pozneje se je zbližal s fašistično stranko, a to je že druga zgodba, za katero Kosovel ni mogel vedeti. Sicer pa ne gre za naslovnika, ampak za Kosovelovo doživljanje tedanjega sveta. Dragoceno pričevanje.