Ljudi rad spravlja v smeh
Preddvorčan Slavko Prezelj je avtor in režiser ljudskih iger, piše pa tudi zgodbe o naravi, gorah, življenju ljudi v podgorskih vaseh, njihovi preteklosti, običajih, odnosih. Na nedavnem literarnem natečaju je bil nagrajen za zgodbo z lovsko tematiko.
Preddvorčan Slavko Prezelj je zmagovalec natečaja Lovske zveze Slovenije za preteklo leto, saj je s proznim besedilom Krhlji za gamse osvojil največje število točk med sicer 25 udeleženci natečaja. Slavka poznamo kot vsestranskega ustvarjalca, dolgoletnega sodelavca lokalne revije Preddvor (prej Viharnik), kjer objavlja zanimive pogovore z domačini, velikokrat zapisane tudi v narečju, poleg tega je tudi natančen krajevni kronist, zbiralec dogodkov iz preteklosti, predstavlja pa se tudi kot odličen fotograf narave, krajine in dogodkov. Kot avtor in režiser ljudskih iger je v preteklosti postavil na oder 17 iger in veselih večerov ter šest mladinskih iger. Tudi njegova zadnja z naslovom Veselje čez planine je narejena z mislijo na gledalce, ki v vaške kulturne dvorane prihajajo po razvedrilo.
Pomenek začneva z lovskimi zgodbami. »V mladosti sem pisal za revijo Antena, pozneje tudi za Kmečki glas, zdaj pa že dve desetletji za revijo Lovec, ki jo izdaja Lovska zveza Slovenije. Če hočeš pisati lovske zgodbe, moraš poznati (in imeti rad) naravo, predvsem pa moraš med lovce in prisluhniti njihovim pripovedim. Res sočne zgodbe je znal pripovedovati Marjan Trtnik, ki je pred desetletji vodil vzgojni zavod v Preddvoru,« pove Slavko Prezelj, ki gre rad med ljudi in se z njimi pogovarja, zapisuje in iz mozaika pripovedi sestavlja zgodbe. Zapisane morajo biti domačno, berljivo, da se ljudje v njih najdejo. In to ne velja le za lovske zgodbe, temveč tudi za tiste, ki jih lahko že leta in leta beremo v lokalnem glasilu. Zdaj zaradi epidemije ne more obiskovati ljudi, kot jih je prej. »Velika prednost je, da lahko prideš k ljudem, prisluhneš njihovi zakladnici izkušenj in modrosti, se s tem učiš in si plemenitiš dušo ... žal ta čas temu ni naklonjen,« razmišlja sogovornik, ki mu ni težko navezati stika z ljudmi in si pridobiti njihovega zaupanja. Vedno se ne odprejo takoj, pravi, potem pa jim poveš kaj svojega in pogovor kmalu steče. Poudarja tudi, da z napisanim ni nikoli izdal zaupanja svojih sobesednikov, in tudi zaradi tega so mu vrata pri ljudeh vedno odprta.
Slavko pa se je ljudem usedel v srce tudi kot avtor in režiser komedij, ki so na domačem in okoliških vaških odrih doživele velik uspeh. Nikoli ni bilo težko dobiti igralcev za te predstave in tudi nastopajoči so vselej neizmerno uživali, da med občinstvom žanjejo smeh in veselje. Ali rad ljudi spravlja v smeh, ga vprašam. »Rad dam ljudem veselje v časih, ki niso vedno prijazni. Ko občinstvo srečno odhaja iz dvorane, sem srečen tudi sam,« zatrdi Slavko Prezelj. Užitek pa on in igralci čutijo že ob nastajanju predstav, ki so vselej na hudomušen način obravnavale vaško življenje, medsosedske odnose, prešuštvo ... nič izmišljenega, pravi Slavko, pač vzeto iz resničnega življenja. Včasih se je kdo v katerem od likov tudi prepoznal!
Po skoraj dveh ducatih odrskih uprizoritev si je Slavko vzel nekaj let odmora, pred kratkim pa je spet napisal igro. Pravi, da mu je nov zagon dala Petra Lombar Premru, predsednica domačega kulturno-umetniškega društva in igralka v številnih njegovih predstavah, z njo je kot režiser sodeloval tudi pri nedavni video proslavi ob 190. obletnici rojstva literarnega rojaka Matije Valjavca. Čeprav je že zbral 25-članski igralski ansambel, pa se vaje za igro Veselje čez planine niso mogle začeti in vse kaže, da letos ne bo prišla pred občinstvo. »Namesto tega sva s Petro dogovorjena, da narediva film o odgonu ovc na Zaplato in o življenju na planini,« pove Slavko, ki mu je blizu tematika gora, življenja v podgorskih vaseh in nekdanji običaji.