Življenje v času koronavirusa

Besedilo: Dina Kavčič
Kategorija: Zanimivosti / / 12:50

Koronavirus je dodobra razburkal naša življenja, vsakemu na svoj način. Maja Drolec iz Komende nam je poslala zgovoren opis svojega doživljanja tega čudnega obdobja, ki se kar ne neha.

Današnja realnost

Danes teče že drugi mesec, odkar sem postala upokojenka. Ko sem oktobra z bolečinami v vratni hrbtenici razmišljala, kaj pa je meni tega treba, saj sem imela že vse pogoje za upokojitev 1. septembra 2019, a sem svoje delovanje v šoli podaljšala, malo zaradi denarja, malo zaradi bojazni, kaj bom počela cel dan doma, je nastopila ponovitvena situacija, ta nesrečni koronačas, ko je treba za šolo na daljavo sedeti pred računalnikom več kot osem ur na dan in – ja, odločitev je padla … Lahko rečem, da je lepo biti »penzionist«. Zvečer lahko bereš ali gledaš televizijo v nedogled, greš spat in razmišljaš: Kaj moram pa jutri? In odgovor je: Nič, samo lepo bodi, pojdi v naravo in ji prisluhni. Pozimi je to zadosten razlog za zadovoljstvo, saj so jutra mrzla, noči so še dolge, promet na cestah kar živahen, kaj bo prinesla pomlad, še ne vem …

In kaj se dogaja v svetu? Politika, zdravstvo, spomini … Le nekaj živih prič ob obletnici: 27. januarja 1945. leta je bil osvobojen Auschwitz. Bistvo tega dneva je v tem, da se v vsaki družbi in tudi v zavesti vsakogar prebudi zavest, ki ne bo dovolila, da se še kdaj zgodi kaj takšnega. Spomin na tisto, kar je bilo, in molk o tem, kar se dogaja zdaj … Tudi o tem bi bilo treba razmisliti, ko se spominjamo: pred čim si v tem trenutku zatiskamo oči? »Spominjanje je izraz človečnosti. Spominjanje je znamenje civilizacije. Spominjanje je pogoj za boljšo prihodnost miru in bratstva,« je dejal papež Frančišek ob 76. obletnici osvoboditve največjega taborišča smrti in opozoril, da »spominjati se pomeni biti previden, saj se lahko takšne stvari znova dogodijo, potem ko jih sprožijo ideološki predlogi, kako rešiti ljudi, to pa nato pripelje do uničenja določenega naroda ali skupine ljudi.« Njegova cerkev to najbolje ve. Totalitarni režim vlada svetu … Množični protesti v Rusiji, strah pred jedrskim orožjem, saj sporazuma o prepovedi jedrskega orožja Japonska ni podpisala in tudi nobena jedrska sila ga ni. V Ameriki nastopa vse več nasilnih domačih skrajnežev, v Evropi še zdaleč ni rešeno vprašanje migrantov. Mar živimo v času »peklenske pomaranče«?

Vsi upi so usmerjeni v cepivo proti covidu-19. Bo svetovna politika zmogla zbrati toliko razuma in bo pravično razdelila cepivo vsem? Bo igla s cepivom vbrizgala imunost totalitarnim režimom? Bo razslojila človeštvo in s svojo ostro konico potegnila črto v pesku vseh puščav sodobne ureditve, tako da bodo na eni strani ostali tisti, ki bodo iz vsega tega izšli še bogatejši? Ostati zdrav. Biti normalen. Poslušati dobro glasbo in brati poezijo, prozo … Ali preprosto pobegniti v samoto, ki je tako ali tako edini prostor, ki nam je preostal za meditacijo ali zabavo, za snovanje načrtov za prihodnost ali preprosto zbiranje suhih drobtinic izpljunjenega življenja. Zunaj se prebuja pomlad. Vse bo še dobro. Danes spet pridejo moji: hči, vnuk in vnukinja. Le kaj počnejo v šoli in vrtcu? Da bi obstalo.

Še vedno ste vabljeni, da nam tudi vi pošljete svoje razmišljanje in svojo zgodbo za objavo v Kotičku za naročnike na naslov: Gorenjski glas, Nazorjeva ulica 1, 4000 Kranj, ali po e-pošti na: koticek@g-glas.si.