Bo kultura preživela karanteno

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. februar 2021 / 15:40

Kako je s kulturo v tem koronskem času? Hudo. Vendar mediji, tiskani in elektronski, k sreči niso v karanteni. In sporočajo, da so umetniki in kulturniki tudi v karantenskih razmerah dejavni. Ustvarjajo, včasih protestirajo, povsem zapreti jih ne morejo …

Besedi v naslovu sta kultura in karantena. Kultura je del našega bivanja, brez nje bi bilo tudi naše vsakdanje življenje nekulturno. Karantena pa je bila izbrana za besedo leta 2020. V Sloveniji izbor takšne besede poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ta ob koncu leta pozove državljane, da pošljejo predloge za besedo ali besedno zvezo, ki je najbolj zaznamovala leto; v pozitivnem ali negativnem smislu. Med prejetimi predlogi žirija ZRC SAZU izbere deset finalistk, o zmagovalki pa odloča glas ljudstva. Finalistke za besedo leta 2020 so bile (navedene po abecedi): cepivo, karantena, kolesarjenje, neleto, mehurček, pozitiven, predihovalnik, rahljanje, šolotožje, zoom, 14 dni. Že na prvi pogled je očitno, kaj jim je skupno. Prav vse so tako ali drugače povezane s pandemijo. Nekatere od njih uporabljamo že dolgo, a so v kontekstu pandemije dobile nov pomen. Od cepiva proti covidu-19, ki se že uporablja, se pričakuje odrešitev. V karanteno moramo, če se okužimo, najprej je bilo določeno, da za 14 dni. Kolesarjenje, ki postaja ob hoji in teku glavni način poletne rekreacije Slovencev, je postalo tudi izvirni in miroljubni način protesta proti vladnim ukrepom. Neleto je bilo leto 2020 zato, ker je bilo hudo drugačno od prejšnjih let, zato ni pravo leto, je neleto. Mehurček ni od milnice; je tista najožja družbena celica, v katero se zaprejo posamezniki, družine, ožje delovne skupine, da bi se tako izolirale od drugih in na ta način preprečile širjenje okužb. Pozitiven si, če si okužen, negativen pa, če nisi; negativno je torej v neletu pozitivnejše od pozitivnega. Predihovalnik je tista strašna naprava, na katero priključijo najhuje obolele, da lahko sploh dihajo in morda tudi preživijo. Rahljanje je milostni ukrep vlade, kadar rahlja svoje ukrepe, s katerimi nas sicer omejuje in zateguje. Šolotožje je nova oblika hrepenenja; po šoli se toži najprej staršem, nato učiteljem in nazadnje celo učencem. Zoom je računalniška aplikacija, s pomočjo katere se povežemo na daljavo, sestankujemo in poučujemo; je ena tistih, ki omogočajo delo od doma in šolanje na daljavo … Ljudski glas je odločil, da je od naštetih in razloženih besed zmagovalka karantena, drugo je kolesarjenje, tretja 14 dni. Prva označuje zapiranje (družbenega življenja), druga protestiranje proti prvemu, tretja rok zapiranja. In zdaj vprašanje, kako se v tem zaprtem in zadušljivem ozračju znajde kultura?

Tisti, ki smo živeli še v samoupravnih časih, se spominjamo samoupravnih interesnih skupnosti (»sisov«), v katerih smo uporabniki in izvajalci neke dejavnosti (kulture, znanosti, izobraževanja …) usklajevali svoje interese. Zdaj, ko smo že trideset let ponovno v kapitalizmu, je bolj smiselno, če se delimo na proizvajalce in potrošnike kulturnih dobrin. Kaj lahko eni in drugi počnemo kljub karanteni? Potrošniki lahko beremo, gledamo televizijo, poslušamo radio, potujemo in raziskujemo po širjavah svetovnega spleta, ne moremo hoditi v gledališča in na koncerte, v muzeje in galerije pa le v omejenem obsegu. Proizvajalci in ponudniki kulturnih dobrin so še na slabšem. Producirajo sicer lahko, nimajo pa odjemalcev in zato tudi ne – denarja. Gledališko predstavo ekipa lahko naštudira, a kakšen smisel bi imelo odigrati jo pred prazno dvorano?! Muzeji lahko pripravljajo prihodnje razstave in opravljajo svojo osnovno dejavnost: zbirajo predmete premične kulturne dediščine, jih dokumentirajo in restavrirajo. Založbe so manj udarjene: izdajajo knjige in jih prodajajo po spletu. V trenutku, ko to pišem – okrog 20. februarja 2021 –, so knjigarne, muzeji in galeriji spet odprti, gledališke in koncertne dvorane in kinematografi pa še ne. Filmska dejavnost je sploh najbolj udarjena. Filme sicer lahko gledamo po televiziji in na spletu, kinodvorane so zaprte, najbolj ogrožena pa je že tako skromna produkcija novih slovenskih filmov, za katero je na voljo vse manj sredstev … Skratka: kultura v karanteni preživlja hude čase, a bojazni, da bi umrla, gotovo ni. Zna pa se izumrtje zgoditi mnogim »svobodnim« umetnikom in manjšim skupinam. Izumrejo lahko podobno kot v okolijskih in podnebnih spremembah, ki jih povzroča človek, izumirajo ogrožene živalske in rastlinske vrste.

Mračne karantenske razmere na trenutek presvetlijo svetli utrinki. Opišem jih nekaj, ki sem jih sam doživel. Lanski jubilejni zvezek ob 40-letnici Žirovskega občasnika smo predstavili na Zoomu, bilo nas je več kot štirideset in več kot jih po navadi pride na predstavitev. Prisostvovali so tudi avtorji in bralci iz Amsterdama, Stockholma, Anglije … Osnovna šola Žiri in Muzejsko društvo Žiri pa sta pripravila spletni proslavi slovenskega kulturnega praznika 2021. V obeh so nastopili nekdanji učenci žirovske šole, ki zdaj delujejo na različnih področjih umetnosti in drugih ustvarjalnosti, v domačem kraju in širom po svetu. Neverjetno živa in pestra scena! Bil sem prijetno presenečen in čestitam vsem ustvarjalcem. So trenutki, ko z veseljem spoznaš, da bo kultura karanteno zagotovo preživela.