Kraljeva letalca iz Domžal

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. februar 2021 / 08:03

Borut Podgoršek iz Škofje Loke je v sklopu zbirke Zgodbe slovenskih letalcev izdal novo knjigo z naslovom Stražar z neba, v kateri je predstavil življenjski poti pomorskih letalcev vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije Franceta Bolharja in Pavlina Zuleta.

Borut Podgoršek je že v svoji prvi knjigi, ki jo je napisal skupaj z Markom Malcem, obudil zgodbe 18 slovenskih pilotov, stevardes in letalskega mehanika. »Na podlagi te knjige se mi je javil gospod iz Domžal, mi povedal, da je njegov dedek pisal spomine, in vprašal, ali bi mogoče v naslednji knjigi eno poglavje posvetil njemu.« To je bil Matija Bolhar, vnuk Franceta Bolharja. A kot je pojasnil Podgoršek, je kmalu ugotovil, da bi vse zgodbe iz Bolharjevih zapisov težko strnil zgolj v eno poglavje, ampak to zahteva posebno knjigo. Ob branju spominov Franceta Bolharja pa je naletel na ime še enega letalca, Pavlina Zuleta, s katerim je Bolhar prijateljeval že od otroštva. Ker knjiga temelji predvsem na njunih zapisih – Bolharjevih spominih in zapiskih iz Zuletovega dnevnika –, se je v dogovoru z njunimi potomci odločil, da ju navede kot soavtorja, čeprav sta že več let pokojna.

France Bolhar in Pavlin Zule sta bila pomorska letalca vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije, ki sta obiskovala Pomorsko letalsko šolo v Divuljah pri Splitu, službovala v pomorskem letalstvu in se po drugi svetovni vojni ponovno srečala v Domžalah. V knjigi se prepletata in dopolnjujeta njuni pripovedi, ki ju je Borut Podgoršek opremil s spremnimi besedili, citati nekaterih drugih pomorskih letalcev, osebnimi dokumenti, fotografijami, predmeti ter drugimi viri in literaturo, ki osebni pripovedi dopolnjujejo, nadgrajujejo in ponekod potrjujejo ter tako povečujejo njuno verodostojnost. »France Bolhar je izhajal iz družine prvega domžalskega usnjarja Jerneja Bolharja, Pavlin Zule pa se je rodil v Koprivi na Krasu, a so se kasneje preselili v Domžale, tako da sta se poznala že od mladih let in sta skupaj tudi obiskovala gimnazijo v Ljubljani,« je razložil in dodal, da je obema povzročala težave latinščina, zato sta se odločila šolanje nadaljevati na Pomorski letalski šoli v Divuljah pri Splitu. Bolhar je šolo obiskoval v letih 1928–1930, Zule pa v letih 1929–1931. Glavnina zgodb v knjigi je vezana prav na to obdobje oziroma na nekaj let pred tem. France Bolhar in Pavlin Zule se namreč po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije nista vrnila v pomorske ali letalske vrste. »A življenje v Divuljah ju je zaznamovalo za vedno in ostalo pomemben del njune identitete,« je poudaril Podgoršek in dodal, da je Pavlin Zule že v času šolanja in kasneje plovbe po Jadranu pisal dnevnik, France Bolhar pa je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zapisal spomine. Njuni pripovedi je Podgoršek združil v smiselno celoto. »Skozi opise načina življenja in dela ter opise pomembnih, zanimivih in značilnih dogodkov spoznavamo tudi medsebojne odnose, vrednote in način razmišljanja pomorskih letalcev. Spoznavamo pa tudi sošolce, kolege in nadrejene obeh pripovedovalcev, med katerimi je veliko Slovencev.« Kot je v predgovoru poudarila muzejska svetnica iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran Bogdana Marinac, je v času, ko se letalstvo v Sloveniji srečuje s številnimi težavami, pomembno, da ne pozabimo pomena letalstva in bogate slovenske letalske preteklosti. »Slednjo so zaznamovali ljudje, ki so se z veliko vnemo predajali svojemu poklicu. Med temi so tudi pomorski letalci, o katerih danes le še redko slišimo, a jih je bilo v preteklosti med Slovenci sorazmerno veliko.« Podgoršek z Markom Malcem tako že pripravlja tudi tretjo knjigo o slovenskih letalcih.