Življenje brez spominov

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 18. februar 2021 / 09:49

Slike iz sestrinega življenja, 3. del

»Starostna razlika med sestro in njenim partnerjem me je precej šokirala, kajti v sedemdesetih letih so bili pari, kjer je bila ženska starejša od moškega, redki, če so sploh obstajali. Stanovanje bilo natrpano s knjigami, slikami, tapiserijami. Enkrat mi je mimogrede omenila, da se je s to umetnostjo prvič srečala na psihiatriji …«

Poloni, moji sogovornici, je žal, da ji za družinske skrivnosti več kot toliko ni bilo mar, dokler so bili živi stari starši, tudi mama.

»Ko se ozrem nazaj, vem, da je vsak od nas videl le sebe, svojo ujetost v zloveščo usodo. Niti toliko se nismo potrudili, da bi si med seboj kazali prijazen obraz vsaj ob praznikih, rojstnih dnevih. Če sem se še tako trudila, zmeraj so našli na meni kakšno napako. To me je občasno zelo izčrpavalo. Še dobro, da nisem bila kot Nataša. Zoprne stvari sem hitro vrgla čez ramo in šla po poti naprej.

Boli me srce, ker pri sestrini zgodbi ne morem iti v podrobnosti. Preprosto rečeno, ne poznam jih! Vem le tisto, kar mi je uspelo izbrskati pri tistih, ki so ji bili blizu.

Ko med nama ne bi bilo tolikšne starostne razlike, bi ji morda lahko pomagala, ji stala ob strani ... Kajti Nataša res ni imela sreče.

Nekoč so jo iz službe zaradi epileptičnega napada odpeljali v bolnišnico. Diagnoza je bila pošastna: tumor, a tiste vrste, ki ti 'podarja' le nekaj mesecev življenja. Naivno in otročje sem jo vprašala, ali lahko o njeni bolezni povem domačim. Ni mi dovolila. Bi bilo kaj drugače, če je ne bi ubogala? Mami je poznala veliko zdravnikov, morda bi bil med njimi kdo, ki bi ji priskočil na pomoč?

Namesto tega sem molčala, le predavanja sem zanemarila, vse dneve sem raje sedela ob Nataši in jo držala za roko. Njeni zadnji dnevi so bili morilski. Imela je hude bolečine, velikokrat se ji je bledlo.

Nekoč je mami le opazila, da sem objokana, da imam črne podočnjake. Po pravici sem ji povedala, kaj me teži. Ko sem ji skušala razložiti, kako Nataša trpi, me je prekinila in rekla, da je ne zanima, da je zanjo že davno mrtva.

Njen partner ni dovolil, da bi kdor koli od naših prišel na pogreb. Pokopali smo jo v manjšem dolenjskem kraju. Čas zdravi rane in tudi Natašin partner se je ponovno poročil, pozabil na Natašo. Vsako leto se najmanj trikrat zapeljem do pokopališča. Če me kaj teži, tudi večkrat. Zdi se mi, da mi je lažje, če se 'pogovorim' z njo.

Pogosto berem, kako pomembne so družinske vezi, da kri ni voda in podobne neumnosti. Res so neumnosti! V naši družini smo si bili tujci, tako smo živeli in tako so se stari starši in mama tudi poslovili od tega sveta. Kot si morda opazila, nikoli nisem omenila očeta. Vem samo, kdo je, poznam njegove osebne podatke, njegove bližnje, več kot toliko mi ni znano. Pa me tudi zanima ne. Nikoli mu ni bilo mar zame, nikoli od njega nisem dobila niti enega samega 'cukra'. Vem, da ga ni več med živimi, kje točno je pokopan, me niti ne zanima.

Omenila bi še eno, zame zelo pomembno srečanje, ki sem ga doživela kot fizioterapevtka v nekem domu za starejše. Na različne razgibalne vaje so prihajali tudi zunanji. Nekoč je prišel tudi starejši gospod. Dokler se ni nasmehnil, se mi je zdel kot nekdo, ki ga na ulici ne bi niti pogledala. Zaradi prevelike teže je imel velike težave s hrbtenico. Beseda je dala besedo, in ko je za trenutek nehal pripovedovati šale, sem ga vprašala po imenu. 'Aleks sem,' mi je odgovoril. 'Redko ime, se pa spomnim, da je bilo enako ime tudi sestrinemu fantu,' sem nehote pripomnila. Nenadoma se je možak zakrčil, zgrbil vase in pobledel. Res je bil on, Natašin Aleks. Terapije je bilo konec, kajti začel je neutolažljivo jokati. Ko se je malo zbral, je povedal, kako mu je gospa B. (moja mama) uničila življenje. Bival je v samskem domu in nekega dne so prišli k njemu, v sobo, upravnik, miličnik in moja mama. Začeli so mu groziti, da ga bodo vrgli na cesto, stlačili v zapor, da bo izgubil službo, če se ne bo nehal družiti z Natašo. Miličnik mu je pri tem pokazal celo pištolo, da je bilo vse skupaj videti bolj resno.

'Tako sem se ustrašil, da sem se skoraj podelal v hlače!' je pripovedoval Aleks. 'Vseeno sva se z Natašo še dobila. A je k nama pristopil neki drugi miličnik in mi ukazal, naj se odstranim, naj izginem. Nataša je še nekaj časa hodila k Litostroju, kjer sem delal. Postavila se je na drugo stran ceste in me gledala, ko sem s sodelavci odhajal v drugo smer.'

Aleks se je kasneje, ker je bila pač takšna navada, poročil, a se je zakon že po nekaj letih razdrl. Žena je odšla z drugim, njemu pa je pustila sina, ki ga je sam vzgajal.

Aleks se me je oklenil z obema rokama ter me prosil, ali se lahko še kdaj vidiva. Res sva šla nekajkrat na kavo, a mu moja družba ni dobro dela. Preveč bridkih spominov se mu je obudilo, preveč je revež trpel, ko me je gledal. Ko sem mu o Nataši povedala vse, kar sem vedela, ni več prihajal. Še danes me zaboli srce, ko se spomnim nanj.

Zelo me je zanimalo, kdo je bil tisti miličnik, ki mu je uspelo streti Aleksa. Spraševala sem tu in tam in nazadnje sem ugotovila, da je bil naš daljni sorodnik po dedkovi strani. Nekateri so bili nanj celo ponosni, bil je 'karierni' miličnik, delovni staž je zaključil kot eden tesnih sodelavcev takratnega ministra za notranje zadeve.

Življenje, ki smo ga živeli, razmere, v katerih sem odraščala, so tudi na meni pustile sledi. Težko sem komurkoli zaupala, ljubezenske zveze so se mi podirale, še preden so sploh zaživele. Ne bom pozabila babičinih besed: 'Zaradi ljudi se moramo ves čas smehljati'. Uničevale so me!

Včasih me pot zanese v tisti del mesta, ki je bil nekoč, še pred vojno, naš. Danes je vse drugače. Sicer smo dobili nekaj malega odškodnine, a sta jo mama in njen zadnji partner obdržala zase. Meni je pripadalo nekaj malega, kar ni zadoščalo niti za nakup avtomobila. Šele na stara leta, ko tudi sama nisem pri najboljšem zdravju, boleče spoznavam, kako malo je vredno življenje, če se o njem ne ohranijo spomini.«

(Konec)