Pedofili

Za obtoženim Siličem je prišla na vrsto prva deklica. Enajstletna Johana Renko je najprej priznala, da sta z Antonijo Dernovšek pri Mikliču izmaknili »stare papirje«. Obe deklici so namreč zalotili 2. septembra. 1856, ko sta poskušali ukrasti stare pisarije v poštni stavbi. Najprej so ujeli samo Johano, Antonija je ušla. Johano so nato na policiji kaznovali z desetimi udarci s šibo in obtožila je Antonijo, da jo je h kraji nagovorila ona, ki da je bila tako pokvarjena, da je pred časom spala pri nekem gospodu. To je bil povod, da so policisti deklici čez dva dni temeljiteje zaslišali glede tega »gospoda«, in zadeva je prišla na plan.

Johana je nadaljevala, da z Antonijo cvetja ne prodajata več. Prej sta jima materi dovoljevali, da sta cvetje prodajali po gostilnah in na ulici, do devetih zvečer, poleti tudi do desetih, denar pa sta dajali materama. Pogosto tudi nista prespali doma, tako sta trikrat, štirikrat prespali pri Maliču (gostilni) v kočiji in enkrat pri obdolženemu, ki sta ga zelo dobro poznali.

Tistega večera sta ga srečali v Zvezda parku in ga prosili, ali bi lahko prenočili pri njem. On je takoj privolil – pri tem sta hlinili, da so eni od njiju razbili cvetlične lončke, druga pa da je izgubila deset krajcarjev in zaradi tega ne upata domov. Rekel jima je, da naj počakata, on pa je šel še v kavarno. Ko je prišel iz kavarne, so šli vsi trije skupaj v njegovo stanovanje. Gospod je odklenil vrata, naredil luč, zaklenil vrata in jima rekel, naj se slečeta. Ona je ostala v srajci, Dernovškova pa povsem naga, njena srajca je bila tako strgana, da jo je odvrgla. Slečeno obleko sta dali na stol in legli v posteljo, kjer je že ležal gospod, vsaka na eno stran. Po zofi nista skakali, nista zganjali nobenega hrupa, ampak sta bili tiho, zelo tiho (»tiho, prav tiho«). Ni bilo res, da jima je grozil, da ju bo napodil s korobačem, na zofi nista spali, ampak sta bili celo noč v njegovi postelji, okrog petih, šestih pa sta odšli. Gospod je odprl vrata, pogledal ven in rekel: »Sedaj lahko gresta, sedaj ni nikogar.« Dejal jima je še, da naj nikomur ne pravita, da sta bili pri njem, jima dal po dva groša in ju odslovil.

Predsednik sodišča je nato Johani ukazal, da naj pove, kaj je obtoženi počel z njima v postelji, vendar je mala trdovratno molčala, odgovorila je le, da je bilo vse tako, kot je povedala preiskovalnemu sodniku. Razlog molčanja je bil očitno sram, da bi pred sodnim dvorom govorila o nespodobnih dejanjih. Ko kljub vsemu opominjanju in grožnjam niso nič izvlekli iz nje, so na predlog namestnika državnega pravdnika prekinili zaslišanje z njo in poklicali osemletno Antonijo Dernovšek.