Bela, rdeča in črna

Kranjska Panorama Stara pošta je zadnjo januarsko soboto praznovala četrti rojstni dan, a če bodo razmere dopuščale, ga bodo zaznamovali poleti. Nedavno pa so v stopniščni Galeriji Stare pošte odprli novo razstavo, pod katero se podpisujejo dijaki Biotehniškega centra (BC) Naklo.

Razstava, ki nosi naslov Bela rdeča črna, je nastala pod mentorstvom Borisa Urha, profesorja likovne umetnosti na Biotehniškem centru Naklo. Odprtje je bilo virtualno, torej prilagojeno razmeram, ki jih povzroča prisotnost novega koronavirusa. Si pa razstavo lahko ogledate in se ob upoštevanju vseh ukrepov sprehodite po stopnišču Stare pošte.

Bela rdeča črna je bila likovna razstava, ki so jo v šolskem letu 2018/2019 postavili na hodniku BC Naklo. Galerija Stara pošta sedaj gosti del te razstave. Dvajset del velikega in dvanajst del manjšega formata, ki že na prvi pogled delujejo provokativno, obiskovalce spodbudi k razmišljanju. Ene razstavljena dela nagovorijo bolj, druge manj.

Boris Urh pojasni, da kot profesor likovne umetnosti dijakom v BC Naklo velikokrat da za primer kakšnega provokativnega, sodobnega umetnika. Tokrat je izbral sodobno umetnico Barbaro Kruger.

Dijaki so namreč začeli prihajati v šolo z raznimi provokativnimi napisi na različnih kosih oblačil. Urhu se je to sicer zdelo zabavno, a reakcije ljudi so lahko zelo različne, pravi. Nekateri profesorji so napise označili kot nespoštljive, sam pa je ob teh provokacijah podrobneje raziskal že omenjeno ameriško umetnico Barbaro Kruger ter pripravil in skupaj z dijaki tudi izpeljal likovno nalogo.

»Umetniški izraz grafične oblikovalke Barbare Kruger je unikaten, njeni kolaži vedno predstavljajo politične, družbene in še posebno feministične provokacije in komentarje o religiji, spolu, rasnih in spolnih stereotipih, potrošništvu, pohlepu velikih korporacij in njihovi moči. Njena grafična dela so sestavljena iz črno-belih fotografij s prekritimi napisi v črno-belo-rdeči tipografiji. Stavki zavzamejo trdno stališče in pogosto uporabljajo zaimke jaz, ti, vi, mi, moj, tvoj. Sliko umetnica združuje z besedilom, ki gledalcu zastavlja vprašanja, ga prisili k razmišljanju, preverjanju ter ponovnemu postavljanju individualnih življenjskih ciljev in vrednot, o pomenu njihovih osebnih želja v splošno sprejetih nenapisanih družbenih normah. Ta strogo sestavljena zrela dela uspešno delujejo na vseh ravneh. Široka distribucija – pod umetniškim nadzorom – v obliki dežnikov, torbic, razglednic, skodelic, majic, plakatov zabriše meje med umetnostjo in trgovino ter opozarja na vlogo oglaševanja v javnosti.«

Podobno kot je umetnica s svojimi grafičnimi deli kritično gledala svet, so tudi dijaki, vsak po svoje, ustvarili različne izdelke, zlasti kolaže, plakate ... Napisi, misli, sporočilnost izhajajo iz njihovega življenja, žargona, govorice. »Ko sem dijakom nalogo predstavil, so jo sprejeli kot izziv,« nadaljuje Urh. Končni rezultat je bil namreč izjemno dober, saj je bilo pri izbiranju del, ki bi jih postavil na ogled, zelo malo takih, ki ne bi ustrezala. »Recimo pet od dvestotih,« pravi.

Dotakne se tudi same likovne naloge in pojasni, kaj je ta zahtevala od dijakov. »Po zgledu del Barbare Kruger so pripravili skico v treh barvnih različicah. Pri uporabi barv so bili omejeni na belo, rdečo in črno. Te barve so zelo močne in izpovedne, še zlasti ko jih uporabimo v kombinaciji. S tekstom, ki so ga uporabili, so opisali ali opozorili na svoja razmišljanja o problemih v šoli, družbi, politiki, športu in podobno, ki se na neki način dotikajo tudi mladih. Izbrali so kratka, močna, nekateri cinična ali ironična sporočila in pri svojih kolažih uporabili črno-bele fotografije. Drugi so motive, vezane na sporočilo, narisali. Najboljšo barvno varianto so s skice prenesli na večji format in poleg kolaža uporabili različne likovne tehnike: suhe barvice, tempera barve, flomastre, voščenke ...«

Zaključi, da je izpod rok dijakov nastalo lepo število odličnih likovnih izdelkov, na katere je lahko brez zadržkov zelo ponosen.

Nekaj besed smo spregovorili tudi z Mojco Logar, profesorico na BC Naklo in vodjo projekta, v okviru katerega razstava sedaj gostuje zunaj šolskih prostorov, Razložila nam je, da gre za projekt Podvig, namenjen gimnazijam, s katerim v šolo uvajajo podjetnost, kamor sodijo tudi medpredmetno povezovanje in sodelovanje z okoljem in širšo skupnostjo.

Dijakinja Teja Anžič, avtorica enega od razstavljenih del, pa nam o njem pojasni, da je želela gledalcu oziroma širši publiki sporočiti, da ni pomembna zunanjost, temveč notranjost človeka. »Ko nekoga spoznamo, se rado zgodi, da ga prehitro ocenjujemo – po videzu, namesto da bi ga bolje spoznali. Njega, njegovo notranjost. O čem razmišlja, kakšen je njegov karakter, kakšno je njegovo srce. S tem ko sem nalepila ovčke, pa sem želela povedati, da smo kdaj kot čreda ovac, ki sledi, namesto da bi razmišljala z lastno glavo.«