Krute jezerske strmine

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / četrtek, 4. februar 2021 / 23:35

Dopoldnevi so si med izpitnim obdobjem tako dolgočasno podobni. Zgodnje vstajanje, umešana jajčka ali toast z medom, večurno sedenje za zvezki, močna kava, da povrne zbranost, ki komaj zdrži do kosila, ko mi misli od celičnih struktur, imunskega sistema in biofizike že začnejo uhajati skozi okno. Takrat v naglici pospravim zapiske, spakiram smuči, pohodne čevlje ali sanke, noge pa me same od sebe kar najhitreje odnesejo v lepši del dneva. Del dneva, ki prevetri glavo in mi da zagon za neizogibno guljenje zvezkov v prihajajočih tednih.

Sibirski mraz v dolini reke Kokre ni prizanesel niti enemu samemu pritoku in je vse po vrsti okrasil s koničastimi ledenimi svečami, ki so kot igle na koncu sukanca visele nad reko. Temperature so se spustile že krepko pod ničlo, ko sva z Nejcem vijugala v smeri Jezerskega. Vesela, da je končno napočil lepši del dneva, sem opazovala ledene šivanke in srebrno pomrznjene travnike. Pokrajina, spomladi polna dišečih rož, cvetočih dreves in vrhov z zadnjimi zimskimi kapicami, zdaj tako mirna in spokojna, ovita v belo odejo, je obetala še en lep izlet.

Vožnjo sva nadaljevala mimo Vile Planinka, obvozila Planšarsko jezero po desnem bregu in parkirala na majhnem makadamskem parkirišču nekaj metrov pred kmetijo Ancel, kjer se v dolini Ravenske Kočne začnejo smučarskotekaške proge. Mimo njih je po desni strani speljana sprehajalna steza, ki naju je kmalu pripeljala mimo Gorniškega centra Davo Karničar, kjer sem jaz odločno sledila oznakam v smeri Jenkove planine, Nejc pa mi je (nevedoč, v kaj se spušča) sledil opremljen s turnimi smučmi. Strmina skozi gozd ni prizanesla ne meni, sploh pa ne Nejcu, ki ga smuči kar niso hotele ubogati in so namigovale, da bi raje ostale v dolini kot uživale na svežem pršiču. Pa jih je po prvem vzponu ves premočen in zadihan le ukrotil, ujel pravo smučarsko gaz, ki sledi stari gozdni vlaki, in trmasto drsal naprej.

Uro in pol kasneje se je skozi nerazgleden gozd začela svetlikati prostrana planina – balzam za oči in noge, ki so bile po okrutnem vzponu kot dva razkuhana špageta. S planine seže razgled na jezerske velikane in del avstrijskih hribov, za naju najlepši pa je bil pogled na sladek čaj in čokolado, ki sta pridno opravila svojo nalogo in priskrbela energijo za hiter spust proti dolini. Jenkova planina je izredno priljubljena med turnimi smučarji, ki so gozdne vlake prepredli z ozkimi smučinami, od planine naprej pa vodi dobro uhojena pešpot tudi na Goli vrh – hrib, ki se za hud »kolenogriz« odkupi s čudovitim razgledom.