Življenje je kot kava s smetano

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 2. februar 2021 / 06:00

Natalija Pavlič iz Podgorja pri Kamniku je žena, mama štirih otrok in medicinska sestra, zaposlena na Psihiatrični kliniki Ljubljana, a zadnja leta tudi navdušena triatlonka in predvsem pisateljica. Pred izidom je njena četrta knjiga z naslovom Kava s smetano.

Danes dvainpetdesetletna Natalija Pavlič ima z možem štiri zdaj že odrasle otroke, in ko so družinske razmere to začele dopuščati, si je vzela več časa za stvari, ki jih ima rada. Najprej je začela teči, nato kolesariti in plavati in se udeleževati tudi tekem, prosti čas preživlja s svojim štirinožnim prijateljem, labradorcem Lokijem, predvsem pa rada piše.

Pravi, da je pisanje njen hobi, a hkrati prežema vsa področja njenega življenja. »Odkar pomnim, sem očarana nad svetom pisane besede. Pisati sem začela, ko so otroci zrasli,« začne. Leta 2012 je izdala svojo prvo knjigo z naslovom Pasti zaznave, ki je zbirka zgodb s področja psihiatrije. V njej na poljuden način poskuša prikazati svet skozi oči ljudi, ki se srečajo z eno izmed duševnih motenj. Štiri leta kasneje je knjižne police obogatila knjiga Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje, ki je po žanru mnogo bolj navihana. Z bralci namreč deli svoje nebogljene tekaške začetke in veliko radost, ki ji jo je prinesel spremenjeni način življenja. V tretji knjigi, ki je luč sveta ugledala lansko leto, brez dlake na jeziku opiše tegobe in radosti odločitve za novega pasjega družinskega člana. Priročniku, ki sta ga napisali skupaj s kinologinjo Alenko Sunčič Jenko, sta dali naslov Pasjeslovje po domače. Tik pred izidom pa je njena četrta knjiga, tokrat roman, ki bo nosil naslov Kava s smetano.

»V dveh prepletenih delih roman odstira pogled na soočanje z minljivostjo. V prvem delu običajno življenje 45-letne Ane Maček brezupno in neusmiljeno osvetli kruta diagnoza – rak. Devet mesecev spremljamo njeno pot, njeno borbo, žalost, jezo, upiranje, sprejemanje in transformacijo. Življenjsko zgodbo Anine prijateljice Neže Slavec spoznavamo v drugem delu. Razpeta med pristnim doživljanjem narave in zdravilnih energij ter željo po sprejetosti v 'normalni svet' se odloči za svet trdnih dejstev in postane osnovnošolska učiteljica. A življenje jo preko hudega trpljenja, ko mora zapustiti svojega moža in 10-letnega sina, usmeri po trnovi poti nazaj v to, za kar je bila rojena – da sočutno pomaga drugim na svoj edinstven način. Knjiga nas sooča z našo lastno minljivostjo. Bližina smrti v njem je boleče poživljajoča, kot (pre)močna črna kava. Našo zaznavo spravlja skoraj do vrtoglave višine. Nežna sladka smetana poskuša to omiliti, osmisliti. Nakazuje belino onostranstva in išče odgovore o tistem – nekaj več. Kava s smetano nas ponese v svet malih ljudi z njihovimi majhnimi in malo večjimi problemi. V svet ljudi, ki jih srečujemo vsak dan in ki gredo mogoče kar nekako mimo nas – neopaženi …« opiše svoj roman, ki ga bo izdala v samozaložbi. »Ustvarjala sem ga deset let in ja, je moje življenjsko delo. Moram pogumno stati za njim. Pisanje je bilo boleče, saj se v njem odkrito soočam z lastno minljivostjo, iskanjem smisla – tistega 'nekaj več' – in kje najti uteho, ko se ti zgodi najhujša možna stvar. Upam, da mi je uspelo vse to prežeti z ljubeznijo do življenja in s spoštovanjem do različnih poti, ki jih ljudje ubiramo v življenju, da bo za bralce to res pozitivna izkušnja.«

Pravi, da ne obžaluje, da se pisanja in športnega udejstvovanja ni lotila že prej. »Dobro je, da ustvarjalnost zori, četudi več let. Vsaka stvar pride ob svojem času in ni pametno prehitevati. Družina je najpomembnejša in treba se ji je posvetiti. Ampak otroci rastejo in mama lahko zaživi na novo tudi v kakšni drugi vlogi, če si to želi, seveda. Ne obstaja en recept za vse, vsaka ženska mora sama pri sebi ugotoviti, kaj je zanjo prav. Bodimo si pri tem v oporo in spodbudo,« sklene Natalija Pavlič.