Tragedija na Pokljuki

Spominski zapis Tragedija tretjega bataljona Prešernove brigade 15. decembra 1943 na Goreljku v Lovčevem hotelu na Pokljuki me je spodbudil k ponovnemu branju knjige avtorja Mileta Pavlina: V ognju in snegu. Prebrala sem obe izdaji, prvo iz leta 1963 in drugo, dopolnjeno, iz leta 1981, obe sem si izposodila v knjižnici. Pismo gospoda Lovrenca Vojvode nakazuje – izraža polemiko z nekaterimi zapisi v tej knjigi. Le-te nikakor že a priori ne zavračam. Nasprotno, skozi branje obeh izdaj knjige, vsega zapisanega in mogoče tudi česa nezapisanega sem si hotela ustvariti svoj vtis, svoje mnenje. Sedanje zimske razmere na Gorenjskem so bile kot nalašč za poglabljanje v zimske razmere okrog 15. decembra 1943: trda zima z obilico snega.

Pohod na Pokljuko se je za 3. bataljon Prešernove brigade začel 8. decembra 1943 pri majhni vasici Robidnica, blizu Novakov, na slemenu med Črnim vrhom in Blegošem in se zaključil 14. decembra z nastanitvijo v Lovčevem hotelu in Vrhunčevi vili (štab bataljona) na Goreljku. Nekaj sto metrov vzhodno od Robidnice je bila pred kapitulacijo Italije stara italijansko-jugoslovanska državna meja, ki je dolgih več kot dvajset let ločevala sosede in sorodnike. Gostoljubni in zavedni domačini v vaseh okoli Cerknega kar verjeti niso mogli, da je resnično, da so spet pridobili pravico govoriti slovensko. Po vaseh so peli, vriskali, se veselili, kot da ne bi bilo krvave vojne ... V mislih sem se pridružila 3. bataljonu na njegovi poti in si jo tudi ogledala na zemljevidu. Treba je bilo premagovati lakoto, utrujenost, mraz in zaspanost. Težka oprema, nahrbtniki, kotli, zaboji s strelivom in razstrelivom, puške, mitraljezi, vreče z živili, slaba obutev ..., vse to je še oteževalo njihovo pot. Pohodi, čeprav na zemljevidu kratki, so bili za partizane dolgi in naporni. Spali so v izpraznjenih hlevih, skednjih, le redkokdo kdaj ob topli peči. Javorje, Davča, Blegoš, Prtovč pod Ratitovcem ..., gazijo moker sneg, na sedlu pod planino Pečana skoraj utonejo v zametih, ki jih je nagrmadil mrzli severni veter. Pisec opisuje tudi razmere v samem Bohinju: predvojno delavsko gibanje in začetek narodnoosvobodilnega gibanja. Bilo je veliko izdaj okupatorskim oblastnikom. Izdaja je bila usodna tudi za 3. bataljon. Komandant kasneje odstavljenega štaba bataljona je čez pol leta padel na Jelovici.

Zakaj sem tole napisala? Da bi spodbudila tudi druge bralce k branju knjige V ognju in snegu in bi se s tem poklonili spominu na padle borce, tudi preživele, a danes večinoma že pokojne. Kaj je imel okupator pri nas početi in se tako zverinsko znašati nad domačimi prebivalci: zapiranja, mukotrpna zasliševanja, streljanje talcev, pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča ...? Nacistična ideologija je nemško gospodo (Herrenvolk) iznorela v krvoloke.

In še moj predlog: Knjiga V ognju in snegu naj postane obvezno čtivo srednješolcev – maturantov. Tudi z vso konstruktivno polemiko.

Neva Ažman, Radovljica