Zimska idila na pokljuških planinah

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 08:06

Drugačni časi so ljudi pripeljali do novih spoznanj. Ker so druženja odsvetovana, slaščičarne zaprte, koncerti prestavljeni in predstave odpovedane, smo začeli iskati veselje in užitke zunaj mesta, v naravi. Ta je pretekli mesec med zasnežene stane na Veliki planini, visoke pokljuške smreke in v dolino Tamar privabila takšne množice, da si sile reda tudi ob koncu tedna niso mogle oddahniti. Da sva se izognila potencialni nejevolji zaradi prenatrpanih pokljuških planin, sva se z Nejcem na tokratni potep odpravila bolj zgodaj in prehitela vse tiste zaspance, ki se jim dan začne po poznem zajtrku, ko prvo sonce že premaga bele vrhove visokih smrek in se temperature od sibirskega minusa le začnejo približevati vzdržnim razmeram.

Tega potepa sem se veselila že dober mesec, vse od takrat, ko mi je prijateljica po telefonu navdušeno pripovedovala o beli pokljuški pokrajini in mi poslala fantastične fotografije z izleta do Blejske koče na Lipanci. Še na pol v snu sem počasi prikorakala v kuhinjo, iz kota potegnila velik nahrbtnik in vanj začela zlagati vse nujno potrebne reči za tokratni izlet. Ko so prvi sončni žarki le posvetili skozi okno, je izletniški seznam v moji glavi prejel vse kljukice, nahrbtnik pa se tudi ni vdal, natlačen z debelimi rokavicami, volnenim trakom, nekaj puloverji in vročim čajem – napoved je namreč obetala polarni mraz.

Debela snežna odeja je že od Mrzlega studenca dalje obljubljala same zimske užitke, ob katerih smo prvi obiskovalci Rudnega polja popolnoma pozabili na premražene prste in veselo poslušali škripanje snega pod nogami, gledali bele obleke visokih smrek in vdihavali oster svež zrak. Po dobri uri in pol zmerne hoje naju je ozka snežna gaz, ki se je z nekaj vzponi in spusti leno vila vse od konca Rudnega polja, pripeljala do prvih pastirskih stanov na planini Zajamniki. Sprehod sva nadaljevala vse do razglednega hribčka nad planino, od koder je v jasnem vremenu pogled segel vse do Rodice, Črne prsti, bohinjskih planin in Triglava. Čas nama je dopuščal še kratek sprehod do kapelice na planini Uskovnica, kjer sva ovekovečila lepe zimske trenutke s fotografijami, se ogrela z vročim čajem in se začela po isti poti vračati proti Rudnemu polju.

Gre za lahko snežno turo brez izrazitih vzponov in spustov, ki je najlepša po obilnem sneženju, ko so visoke smreke odete v bele plaščke in se jutranje sonce odbija od kristalnega pršiča. Lepo zgažene poti do planin Uskovnica, Konjščica, Šeh in Zajamniki ter do Blejske koče na Lipanci so čudovita izbira za družine z majhnimi otroki, turne smučarje, romantične duše in iskalce vsega lepega.