Tragikomičnost zimskega tedna

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / ponedeljek, 4. januar 2021 / 22:00

Trdno prepričanje, da moram čas, ko je vlada le odprla občinske meje, čim bolj izkoristiti, je vodilo v to, da so se moji izleti v preteklih dveh koncih tedna bolj klavrno končali. Za to pa nikakor ne krivim nepremišljenih odločitev ali izbire slabih destinacij. Sladko-grenke izkušnje pripisujem čudnemu zimskemu vremenu – visokim temperaturam, zaradi katerih se nam je s Tadejo in Nejcem na izletu proti Vrtaškemu vrhu udiralo do polovice stegen in smo po dveh mučnih urah žalostno obrnili proti megleni dolini. Pa tako zelo smo se veselili vzpona med osrčje Julijcev ...

Drugi tragikomični zaplet je sledil dva dni kasneje, ko sva se z Nejcem odločila preizkusiti sankaško pot s Tromeje, a je bila ta na nekaterih delih tako pomrznjena, da bi se le norec odločil izzivati usodo in življenje prepustil v nemilost zaledenelih ovinkov. Spet drugje pa so kupi snega popolnoma onemogočili normalen spust in sva zato na koncu sanke vlekla tudi v dolino. Koledarski začetek zime je bil tako precej neobetaven, a sem si ga polepšala vsaj s postavljanjem snežaka in hitrim ogledom prelepo okrašene Kranjske Gore.

V tretje gre rado in res nama je bil kaj kmalu podarjen čudovit sončen dan, ki sva ga užila med zasneženimi pobočji 1853 metrov visokega Srednjega vrha. To je tisti hrib, ki ga nekateri lahko zagledate skozi okno kot enega izmed vrhov nad Hudičevim borštom – majhno zaplato gozda sredi travnatega pobočja Cjanovce. Sem se odpraviva vsako zimo, saj ozka zasnežena dolina Dolga njiva tik pod istoimensko planino nikoli ne razočara s podobo visokogorske zimske pravljice. Pot na Srednji vrh je precej strma, pravi »kolenogriz«, in na trenutke so mi nešteti ovinki, ki se vlečejo od Mač pa skoraj do samega vrha, odvzeli ves hribovski zanos. A sta bila užitek in veselje, ko sva enkrat prebila jutranjo meglo nekje pri Kozjaku in nama je toplo sonce, ki se je uprlo ob majhno leseno kočo na planini Dolga njiva, dodobra pogrelo premražene prste, vredna vsakega ovinka. Snežna odeja je nad planino zrasla še za nekaj centimetrov in pri vzponu zahtevala jeklene živce, ko se nama je ob vsakem koraku vdrlo skoraj do kolen, a je bil sestop ob norenju čez svež pršič, Nejčevih prevalih in ob mojih nemalo padcih v mehek sneg toliko zabavnejši.

Z vrha se je proti zahodu odprl razgled na Storžič in greben Košute, na vzhodu sta kraljevala mogočna Kočna in Grintovec, nekje v daljavi se je med oblaki bleščal pobeljen Triglav, pod nama pa je tiho lebdel megleni pokrov in zakrival pogled na Gorenjsko in vse tiste, ki jih bo prijetna zimska inverzija (upam, da kmalu) zbezala iz turobnega mesta.