Mestni zapeljevalci brstečih mladenk

V zadnjem delu pripovedi o nedovoljenem zapeljevanju najstnice pustimo k besedi še rudniškega kontrolorja Josefa Bauerja (32), ki je povedal, da je 6. maja 1841 zvečer, okrog enajstih, srečal Marijo Eržen, ki se je v spremstvu prijateljice sprehajala po ulici. Ponudil se je za spremstvo in druga se je odstranila z izgovorom, da mora k bratu in je odšla, on pa se je sprehajal z Erženovo po mestu.

Marija je opazila, da ju zasledujeta dva moška in da bi se jima izognila, je on predlagal, da gresta k njemu na stanovanje ali v bližnjo stransko ulico. Odločila se je za drugo in usedla sta se na klop pred Hribarjevo hišo.

Vzel jo je v naročje, jo poljubil, pustila je, da ji je razkril prsi, nato ji je segel pod obleko in jo otipaval po spolovilu. Pri tem je opazil, da mora biti dekle še zelo mlado, da samo iz nepremišljenosti hodi z njim okrog in ni hotel izkoristiti njene voljnosti in ji je ponudil, da jo spremi domov. Prijel jo je pod roko, kot prej, in sta šla po ulicah ter prišla do klopi, kjer je sedela njena prijateljica z nekim fantom. Erženova ji je rekla, da gresta še malo naprej in da naj počaka nanjo. Šla sta še kakih dvajset korakov naprej, do neke hiše s teraso.

Tam je Erženova obstala, vprašal jo je, ali hoče sesti, in ko jo je hotel posesti, se je nekoliko upirala. Ko pa je ni več silil, da bi se usedla, ampak jo je samo objel in poljubil, se je sama spustila na tla in legla na hrbet. Ulegel se je poleg nje, ji segel pod obleko, kar je mirno pustila. Iz tega je sklepal, da je že morala poskusiti svet in da ji dopade, zato ji je zavihal obleko, dal nogi narazen, izvlekel ud in se hotel vleči nanjo, ko se je nenadoma obrnila vstran in mu rekla, naj jo pusti, drugače bo kričala.

Ulegel se je poleg nje na stran in jo božal po spolovilu, nato sta vstala, se poljubila, stala še nekaj časa tam in se vrnila do onih dveh na klopi, kjer sta prisedla za kakšno uro. Potem se je ponudil, da jo spremi domov, vendar ni vztrajal, ko mu je rekla, da bo mati lahko pri oknu in bo videla, da se je vrnila z moškim. Sicer pa je njeno pripoved označil za izmišljeno in si je razlagal, da to počne zgolj zato, ker se boji, da jo bo oče natepel in se hoče izvleči z laganjem.

Na vse te izjave v zaslišanjih, ki jih je opravila okrajna gosposka v Idriji, so z ljubljanskega deželnega sodišča 22. junija 1841 odpisali v Idrijo, da ne gre za nobeno posilstvo, za noben zločin sploh.

Iz prebranega bi res lahko rekli, da je šlo bolj za nenadzorovane ljubezenske dogodivščine hčere, ki so presenetile očeta, kot pa za kakšne resne poskuse posilstva. Obenem nas je zapis tudi opomnil, da je bila to doba, ko ni bilo nič nenavadnega, da so tridesetletniki dvorili petnajstletnicam, in tudi, da se je pri zapeljevanju od žensk pričakovalo navidezno zavračanje »na prvo žogo«, tako da so ubogi moški res težko vedeli, do kod sega spodobnostno branjenje in kje se prične posiljevanje. Vsekakor pa to ne velja za pedofilske posiljevalce otrok, ki sledijo.