Z aplavzom potrjena osamosvojitev

Decembra 1990 je bila na plebiscitu sprejeta odločitev o samostojni in neodvisni Sloveniji. Kako se dogodkov, ki so pripeljali do usodne odločitve, spominja ugledni pravnik prof. dr. Peter Jambrek, ki je pomembno sodeloval v teh procesih?

Kako bi priprave na osamosvojitev Slovenije v letu 1990 postavili v takratni zgodovinski okvir?

Šlo je za obdobje po novembru 1989, ko je padel Berlinski zid, ko so se zrušile meje med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ko je prišlo do njune združitve, ko je razpadla Sovjetska zveza in so nastale nove suverene države. Ves svetovni red, ki je dotlej počival na dvopolnem sistemu, na Berlinskem zidu, na hladni vojni, je začel hitro razpadati. Pričakovati je bilo, da se bo nekaj podobnega kot v Sovjetski zvezi zgodilo tudi z Jugoslavijo kot njeno 'mlajšo sestro', ki je bila tudi komunistična država. Jugoslavija je razpadala že od leta 1980 dalje, ko je umrl diktator Josip Broz, proti koncu osemdesetih let pa je bilo njeno razpadanje nezaustavljivo in nepovratno. Ideja zlasti Jožeta Pučnika je bila, da ne zamudimo za kratek čas priškrnjenih zgodovinskih vratc, ki dovoljujejo nastanek novih držav.

V tistem času ste bili sodelavec ustavne komisije. Pred kakšnimi pravnimi dilemami ste se znašli glede osamosvajanja Slovenije?

S Francetom Bučarjem, predsednikom skupščine in ustavne komisije, sva bila tedaj tesna sodelavca in se o vsem, kar se je na ustavnem področju dogajalo, med seboj dogovarjala in nato poskusila še druge pridobiti za te ideje. Nisem bil delegat takratne skupščine niti član ustavne komisije, pač pa znotraj Demosa in osamosvojitvenega gibanja nekako specializiran za ustavna vprašanja. Še iz časov kovanja pisateljske ustave je ostalo v navadi, da se me je poklicalo, ko je šlo za ustavna vprašanja ali pisanja novih ustavnih tekstov. Maja 1990 je bil sestanek pri tedanjem predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu, kjer smo pripravili predlog za sprejem nove ustave na skupščini. Temu predlogu je sledila podvinska ustava, napisana avgusta leta 1990. France Bučar je imenoval posebno strokovno skupino, ki naj sestavi osnutek. Bil sem vodja strokovne skupine za pisanje delovnega osnutka nove ustave in takrat sva si bila z Bučarjem enotna, naj se proces sprejemanja nove ustave zgodi vzporedno s strategijo osamosvajanja, da bi bili skratka hkrati z referendumom potrjeni tudi tisti členi nove ustave, ki bi udejanjili način osamosvajanja. Tako smo se 1. maja na kosilu pri Francetu Bučarju doma v Bohinju zmenili, da naj bi bil 23. decembra potrditveni referendum za novo ustavo, ob kateri bi bila razglašena tudi nova suverena država. To se ni zgodilo, ker se je ustavna razprava, začeta septembra 1990, vlekla in vlekla in nemogoče je bilo pričakovati, da bi bil njen predlog sprejet pravočasno, da bi bil potrjen na referendumu 23. decembra istega leta. To je bilo konec oktobra tudi jasno in tako je prišlo do znanega sestanka koalicije Demos v Poljčah, ki je politično odločil o tem, da se bo zgodil plebiscit o samostojnosti pred sprejemom ustave. To je bila časovna dinamika, ki jo je vodil Demos, za njim pa je capljala tedanja opozicija, ki se je bala volivcev in je sledila glasu ljudstva, ki si je želelo samostojno državo, urejeno po demokratičnih standardih.

Kako se spominjate prelomnega sestanka koalicije Demos v Poljčah 9. in 10. novembra 1990?

Šlo je za seminar kluba poslancev vladajoče koalicije Demos, sestanek zaprtega tipa poslancev, ki so imeli večino v tedanji skupščini. To je pomenilo, da karkoli ta poslanska skupina odloči soglasno, bo sicer s skromno večino, a zagotovo sprejeto v skupščini. Zato je bil ta sestanek tako pomemben. Koalicija Demos je imela v svojem volilnem programu že od začetka zavezo ustanoviti samostojno Slovenijo. V Poljčah smo bili tako člani strokovne ustavne skupine (Hribar, Jerovšek in jaz), delegati, vsi ministri, vodstvo Demosa s Pučnikom na čelu. Karkoli se je zgodilo v Poljčah, je bilo zavezujoče. In zgodila se je aklamacija ob pobudi, da se izvede referendum o samostojni in neodvisni Sloveniji na nedeljo, 23. decembra. Predlog o plebiscitu je bil dogovorjen znotraj te skupine (Pučnik, Bučar in jaz, pomagala sta Jerovšek in Hribar), a natančne predstave o tem, kaj bo ta skupina predlagala, ni imel nihče. Šele potem, ko je predlagala zelo konkretno osamosvojitveno strategijo, je dobila splošno podporo in brez formalnega glasovanja je bilo videti, da so poslanci navdušeni nad idejo, in so jo z aplavzom podprli.

Naslednji korak je bilo enotno soglasje takratnih koalicije in opozicije za referendum. Kako gledate nanj?

Pri teh pogovorih nisem bil udeležen. Kolikor vem, je šlo za dve ideji: naj gre Demos sam naprej z idejo osamosvojitve ali pa v soglasju s takratno opozicijo. Val ljudskega navdušenja nad osamosvojitvijo je bil neizprosno močan, ni se mu dalo upreti in ni bilo dvoma, da bi Demosu tudi samemu uspelo realizirati idejo o plebiscitu. Ampak zastavljalo se je vprašanje, kaj bo z opozicijo: bo nasprotovala koaliciji in s tem osamosvojitvi in bo plebiscit dobil zato manjšo izglasovano večino ali pa bo sprejet dogovor o skupnem nastopu vseh strank, koalicije in opozicije, in bi se tako zagotovila bolj prepričljiva večina, neko narodno soglasje. V številnih pogovorih med strankami je prevladala slednja ideja, ki je bila tudi razumljiva v času velike ogroženosti Slovenije. Slovenija je bila praktično okupirana država, v vojašnicah so bili vojaki JLA, ki jim je poveljeval generalštab iz Beograda, Slovenijo so preletavali bombniki JLA. Tako so šle vse stranke v neko bolj varno situacijo sodelovanja v nacionalnem interesu. Je pa jasno, da bi šel Demos v vsakem primeru sam naprej, opozicija – tedanja postkomunistična koalicija, ki je izvirala iz prejšnjih družbenopolitičnih organizacij in komunističnega režima – je pa bila pred dilemo: ali se zoperstaviti Demosovi koaliciji in s tem tvegati poraz na prihodnjih volitvah ali pa se kljub lastnim intimnim prioritetam, kako ostati in sodelovati znotraj Jugoslavije, pridružiti bolj radikalnim osamosvojitvenim odločitvam Demosa. Kaže, da je potem pri bivših komunistih prevladala bolj pragmatična ideja, da je bolje obstati znotraj samostojne Slovenije kot pa tvegati lastni poraz znotraj Jugoslavije. Ni bilo velike sentimentalnosti, pač pa je šlo za tehtanje političnih interesov.

Čemu pripisujete enotnost Slovencev, ki smo se v tistem času tako enotno izrekli na plebiscitu?

Ker nam je v Jugoslaviji šlo tako zelo slabo: nezaslišana inflacija, ni bilo bencina, hodili smo ga točit čez Ljubelj v Avstrijo, gospodarsko razsulo je bilo popolno, ob tem pa je bila Slovenija še na vseh koncih in krajih okupirana. Srbščina je bila na številnih področjih v Sloveniji skoraj uradni jezik, denimo na carini, na stanovanjskem skladu, razmišljalo se je o skupnih jezikovnih jedrih, torej o nekakšnem vsejugoslovanskem jeziku ... Povsod se je čutilo, da Slovenci niso bili gospodar na svoji zemlji. To je Slovence motilo. Da si vladamo sami, je Slovencem danes samoumevno, takrat pa to ni bilo tako. Nakopičeno nezadovoljstvo se je razvilo najprej v pritajeno, nato pa v glasno gibanje za Slovenijo in proti Jugoslaviji.

Menite, da bi bilo takšno enotno držo možno ponoviti tudi danes oz. v kakšnih okoliščinah bi jo sploh lahko dosegli?

Slovenci so bili vedno v zgodovini, kadar so bili v situaciji velike nacionalne ogroženosti, sposobni stopiti skupaj. Tako je bilo na primer med drugo svetovno vojno, ko je okupator poskušal razdvajati Slovence na več taborov, ali med kmečkimi punti. Če aludirate na sedanjo situacijo, zaznamovano z epidemijo, pa bi težko rekli, da gre za nacionalno ogroženost. Vidimo, da se s tem spopadajo vse države sveta in celo v tistih najbolj 'pametnih' (Švica, Nemčija, Švedska) nimajo uspešne rešitve. Še tako pametna oblast ima omejene možnosti vplivati na tako krizo. Tu je zelo težko stopiti skupaj kot narod, ko niti oblast ne more vplivati, razen tako, da polaga na srce, naj se ljudje čuvajo pred okužbo. Ni pa dvoma, da Slovenci ostajamo zgodovinski subjekt. To velja od preteklosti vse do leta 1990, ko sta Slovence srečali sreča in pamet, da so uspešno izpolnili oziroma uresničili svojo državotvornost. Pa ne zato, ker bi bili rasno ali po krvi neka posebna od Boga izbrana nacija, pač pa živimo v določenem habitatu, v nekem geopolitičnem ozemeljskem okolju že stoletja in stoletja. Vsaka od slovenskih dežel ima svoj značaj in ti se prelivajo v nacionalno bit, ki postaja teritorialno, klimatsko, ozemeljsko določena, določen je tudi nek nacionalni karakter. Oblast, ki čuva te osnovne ozemeljskopreživetvene interese in lastnosti ljudi, ki živijo na tem ozemlju, bo vedno uspešna. In obratno.