Po epidemiji bomo vsi drugačni

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 25. december 2020 / 11:33

Na vsakem izmed nas je, da se odloči, ali bo v tej preizkušnji postajal boljši ali pa bo dovolil, da v njem prevladajo razdiralne sile. Seveda bo tudi Cerkev iz tega obdobja prišla drugačna, pravi v prazničnem pogovoru ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Spoštovani nadškof, ste ob umestitvi na to dolžnost pomislili na možnost, da boste morali prepovedovati maše z udeležbo vernikov, krste, pogrebe, spovedi, obhajila, poroke?

Leto, ki ga puščamo za seboj, je bilo zelo posebno leto. Že v njegovem začetku smo začeli poslušati poročila o pojavu virusa, tako majhnega, da ga običajni mikroskopi niti ne zaznajo, pa je vendar bil sposoben zaustaviti svet. Do letošnjega februarja nas večina ni vedela za Vuhan na Kitajskem, sedaj pa vsi vemo za to mesto, iz katerega se je domnevno začel širiti virus. Najprej se mi je zdelo neverjetno in nemogoče, da bi morali bogoslužne obrede zapreti za navzočnost vernikov. Ko pa smo iz naše bližine, iz Bergama, dnevno dobivali poročila in posnetke o stanju, ki je bilo v resnici zelo skrb vzbujajoče, smo spoznali, da moramo resno ukrepati. V sodelovanju s strokovnjaki in z našo vlado smo škofje 12. marca letos pripravili navodila, za katera smo sodili, da so potrebna in primerna za ohranitev zdravja. Med temi priporočili je bilo tudi bogoslužje brez navzočnosti vernikov, pogrebi v najožjem družinskem krogu … Vse to je prizadelo ljudi, ki se niso mogli primerno posloviti od svojih bližnjih. Zato sem svojim molitvam za bolnike in zdravstvene delavce že precej nazaj dodal tudi molitve za umirajoče, za pokojne in predvsem za njihove svojce, ki so v teh razmerah zelo prizadeti. Do sedaj je zaradi te bolezni umrlo v Sloveniji že več kot 2000 oseb, med njimi trije duhovniki.

Kako so ukrepe sprejemali verniki, duhovniki? So jih spoštovali? Poslušali in brali smo o očitkih, da Cerkev dela po svoje in da posamezni duhovniki ne spoštujejo navodil. Taki očitki so se na primer pojavljali ob šmarenskem romanju na Brezje.

Odzivi so bili ves čas trajanja epidemije mešani. Na eni strani so bili verniki in duhovniki, pa tudi ljudje, ki niso neposredno povezani z vero, ki so se za ta sprejeta priporočila zahvaljevali. Na drugi strani pa so bili drugi, ki so se jim ta priporočila zdela pretirana. Slišati je bilo tudi besede o teorijah zarote. Očitki, da Cerkev dela po svoje in da se posamezni duhovniki ne držijo navodil, so bili v vsem tem obdobju stalnica določene medijske sredine. Žal moram priznati, da so imeli posamezni duhovniki nekaj težav s sprejemanjem navodil, a je šlo res za posameznike. Ogromna večina je spoštovala omejitve in znotraj omejitev iskala možnosti za pastoralno delovanje, za kar sem jim močno hvaležen. Zlasti močno je odmevalo romanje za veliki šmaren na Brezje. Takrat se je zbralo več ljudi, vendar je bilo vse v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Prijava na zdravstveni inšpektorat je pokazala, da verski obredi niso javni dogodek in da zanje niso veljale omejitve, kot je to takrat veljalo za druge javne dogodke.

Kako epidemija vpliva in bo vplivala na delovanje Cerkve, tudi v gmotnem smislu, saj ni tradicionalnih nabirk in darovanj?

Priznati moram, da me preseneča, kako smo se ljudje sposobni razdeliti ob čisto vseh vprašanjih. Tudi ob tako pomembnih stvareh, kot je spoprijemanje z epidemijo, se lahko postavimo na dva bregova in podremo vsak most in vsako brv, ki bi nas lahko povezala. Ko papež Frančišek govori o posledicah epidemije, pravi, da bomo iz nje izšli drugačni, kot smo vstopili vanjo. Ne bomo enaki. Morda bomo boljši, morda bomo slabši, enaki pa ne bomo. Na vsakem izmed nas je, da se odloči, ali bo v tej preizkušnji, ki jo, to moramo priznati, doživljamo različno močno, postajal boljši ali pa bo dovolil, da v njem prevladajo razdiralne sile. Seveda bo tudi Cerkev iz tega obdobja prišla drugačna. Spremljanje svetih maš se je iz cerkva preneslo na splet, na televizijo in na radio. Marsikje poteka verouk po spletu in verniki darujejo za maše in za Cerkev preko spletnih nakazil. Trenutno še ni moč videti, v čem vse bo ta drugačnost. Veliko moramo prositi Svetega Duha, da bi pod njegovim vodstvom spoznavali, katera pot je prava in katere odločitve vodijo k boljšemu.

Vselej je v slabem tudi nekaj dobrega. Se je povečal čut za sočloveka, za njegove težave, za pomoč pri premagovanju osamljenosti? Cerkev ima pri tem veliko vlogo. Naš časopis je pisal o primeru, ko sta dve sestri družbe Marije Pomočnice z Bleda pomagali v jeseniški bolnici.

Papež Frančišek je v Sporočilu za 54. svetovni dan miru leta 2021 poudaril, da je Cerkev po preganjanju v prvih stoletjih navdihovala družbo k ustanavljanju različnih dobrodelnih ustanov, kot so bolnišnice, zavetišča za reveže, sirotišnice, najdenišnice, hospici, skratka cela vrsta ustanov, ki so bile namenjene najbolj potrebnim pomoči. Temu svojemu poslanstvu se ni nikoli odpovedala. Tudi v ledenih časih je ohranjala vsaj najmanjšo mero dobrodelnosti, saj je to del njenega poslanstva. Tudi v času epidemije je tako. Zelo sem bil vesel, ko sem slišal, da je v prvem valu epidemije 1500 mladih sodelovalo s Karitasom pri razdeljevanju hrane in raznih pripomočkov. Že takrat se je za to dejavnost odločilo kar nekaj duhovnikov. Tako je tudi v valu, ki ga še preživljamo. Ne samo ti dve redovnici, ki ju omenjate, bilo jih je še več, precej več, ki so delovale v različnih zdravstvenih in skrbstvenih ustanovah. Tudi nekaj duhovnikov in redovnikov se je odzvalo klicu na pomoč in so kot prostovoljci pomagali v bolnišnicah ali v domovih za ostarele. Pomembno je, da so se dobrodelne ustanove zelo hitro prilagodile na nove pogoje delovanja. To kaže, kako iznajdljiva je ljubezen, če ima v resnici pred seboj človeka, ki je v stiski, v potrebi.

Bogoslužje, verouk in nekatere druge dejavnosti so se preselile na splet, v modernejše oblike komuniciranja. Kako so to sprejeli verniki, zlasti starejši?

V pogovorih večkrat rečem, da je dobro, da nas je ta epidemija zadela v tem času. Kaj bi bilo, če bi prišla pred tridesetimi ali petdesetimi leti? Ne vem, kako bi se odzvali takrat. Vsekakor je velika prednost, da ob vseh potrebnih ukrepih za omejitev in zaustavitev širjenja virusa niso povsem omejeni naši medsebojni stiki. Tukaj so izredno dobrodošla sredstva elektronske komunikacije. Mnogi so jih uporabljali že prej, ko je bilo to samo zaradi premagovanja razdalj. V teh razmerah pa je to potrebno za ohranjanje stikov tudi med najbližjimi, ki se zaradi varovanja zdravja in življenja ne morejo srečevati. Sem sodi tudi versko življenje, spremljanje svetih maš in verouka po spletu. Pri tem gre za nadomestek, kar ljudje dobro razumejo, saj je tudi telefon ali drug način komunikacije z domačimi le nadomestilo za dotik in objem. Ko se pogovarjamo o bogoslužju po spletu, ljudem veliko pomeni, da lahko vidijo domačega župnika, domač oltar, domačo cerkev. Nekako bolj doma se počutijo. So pa v tem času postali nekateri duhovniki prave zvezde spleta. Po meni znanih podatkih se ob nedeljah po spletu prenašajo svete maše iz več kot 300 župnij. To kaže, da želijo biti katoličani v teh težkih časih povezani s svojo župnijsko cerkvijo in duhovnikom. Naj bo vsa ta tehnologija v večjo slavo Božjo in v duhovno korist ljudi.

Pred nami sta božič in dan samostojnosti in enotnosti. Kakšno je vaše sporočilo za oba praznika, ki spominjata na rojstvo Jezusa in naše države?

Kakšen bo letošnji božič? Kaj nam bo dal? V vseh teh vprašanjih slišim veliko pričakovanje od božiča. Čutim, da je to nekakšna družbena bolezen. Vse pričakujemo od drugih, od države, od Cerkve, od staršev, od duhovnikov, od šole in učiteljev … Navadili smo se pasivno čakati in sprejemati, in če ne dobimo pričakovanega, godrnjati. A to ničesar ne rešuje. Prazniki so vedno znova povabilo, da dejavno vstopimo vanje, se vprašamo, k čemu nas spodbujajo, in da se tudi vprašamo, kaj sami želimo doživeti, kako se sami želimo obogatiti ob nekem prazniku, pa naj bo cerkven ali državni. Menim, da je prav ta pasivni odnos do praznikov razlog, da je dan po prazniku vse tako, kakor je bilo prej. Božič je mimo in mi smo v starih kolesnicah. Dan samostojnosti in enotnosti je mimo in spet smo kritični do države in njene oblasti. Navsezadnje ni niti vprašanje država ali Cerkev. Vprašaje je osebna aktivnost vsakega državljana pri življenju Cerkve ali države. Morali bomo spoznati, da se moramo povezovati v skupnost, vendar ne v duhu kolektivizma, ampak v duhu sodelovanja in odgovornosti. Ali kot je 27. marca povedal papež Frančišek: Vsi smo na istem čolnu, vsi krhki in zbegani, istočasno pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj!