Mestni zapeljevalci brstečih mladenk

V prejšnjem nadaljevanju smo začeli zgodbo zapeljevanja Marije Eržen iz Idrije, ki jo je mati dva dni po prvem srečanju z Bauerjem okrog desetih zvečer poslala po neko stvar za mlajšega bolnega brata. Ko je šla mimo hiše prijateljice Marije Wanberger, je ta ravno zapirala vrata in Erženova jo je nagovorila, naj jo spremi, ker jo je bilo strah samo ponoči. Tako sta šli do dveh trgovin, ki pa sta bili zaprti, in nato sta ponovno srečali Bauerja. Prepoznal jo je, vprašal, kam gre, in ji ponudil roko. Ko je ni hotela sprejeti, jo je on pograbil za roko in jo začel spremljati. Čez nekaj časa je Marija Wanberger stekla proč, čeprav jo je Erženova prosila, da naj je ne zapusti. Bauer jo je tedaj prisilil, da je šla z njim.

Pred gostilno, v katere bližino sta prišla, so stali neki ljudje in Bauer jo je od tam peljal na drugo stran. Dva moška sta jima sledila in Bauer jima je zagrozil, da ju bo spustil skozi roke, če se približata. Pri njegovem kvartirju jo je hotel na silo zvleči vanj, ker pa tega na noben način ni hotela, jo je peljal dalje do hiše Antona Hribarja, jo tam posadil na klop, ji razpel obleko na prsih in jo začel grabiti zanje. Odrinila ga je proč, tako da mu je padla kapa na tla, in ko jo je pobiral, mu je hotela uiti, pa jo je zgrabil za obleko, potegnil nazaj in jo grobo vrgel na tla poleg klopi.

Dvignil ji je krilo in jo začel z roko grabiti za osramje, pri čemer je začutila tudi prijem za notranji del spolovila. Nogi je držala prekrižani, se vrtela tako, da se je obrnila na trebuh, vendar jo je ponovno zasukal in ji z rokama razširil nogi. Enkrat ga je z roko udarila po obrazu in trikrat zakričala, vendar ne posebno glasno, ker je v položaju, ko je Bauer ležal na nji, komaj prihajala do sape. Pa tudi steznik jo je tiščal in kamenje pod glavo (to je bila seveda njena pripoved).

Pri tem kričanju je Bauer vstal, tudi ona je skočila pokonci in zbežala. Pri njegovi hiši jo je ponovno ujel in jo poskušal zvleči v stanovanje. Po njenem zavračanju pa jo je peljal dalje do Šebenikove hiše, kjer jo je ponovno posadil na klop. Ker se jima je začel približevati neki moški, je skočil pokonci in jo odvlekel naprej. Pri hiši Ignaca Pečirerja sta naletela na Marijo Wanberger in Antona Jurmana, ki sta sedela na klopi. Prisedla sta, čez nekaj časa se je Bauer poslovil, ona pa je šla v spremstvu Wanbergerjeve in Jurmana domov, kjer sta ji pomagala, da je vstopila skozi okno, saj so bila hišna vrata že zaprta. Trdila je, da je z Bauerjem samo pod prisilo pohajala po mestu, ni pa upala nikogar poklicati na pomoč, ker da se je bala, da je imel pri sebi nož (to naj bi sklepala iz groženj moškima, ki sta jima bila sledila).