Koronavirus in mi, 6. del

Besedilo: Davor Tavčar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2020 / 14:55

Špela je prišla nazaj od mame vidno utrujena. »Čisto je zmatrana, po moje bolj malo jé. Zdajle gre spat, bom šla zjutraj še enkrat dol,« mi je poročala, potem pa je odšla počivat. Stricu sem po telefonu javil, da je stanje pod kontrolo.

Večino noči sem iskal položaj telesa, v katerem se je najmanj delov oglašalo z bolečino. Ko je bilo prehudo, sem stopil v kuhinjo po dve mandarini. Pojedel sem ju, potem pa maksimalno skoncentriran ležal čisto pri miru, zato da mi ni postalo slabo. Na to »finto« sem nato zaspal za kake tri četrt ure. To vajo sem ponavljal do jutra.

Špela je po jutranji toaleti vzela oksimeter in šla dol preverit stanje. Kmalu me je poklicala: »Mama ima samo 85-odstotno saturacijo, sem klicala zdravnika in ji bo poskusil najti mesto v bolnici. Bodo javili, kako in kaj. Pridem kmalu nazaj!«

Vmes se je oglasila novinarka s TV SLO1, ali bi dala izjavo. Sploh nisem potreboval časa za premislek, saj nama je pomembno, da čim več ljudi izve za najino izkušnjo in si z njo mogoče kaj pomaga. Dogovorila sva se za kratek intervju. Ko sem odložil telefon, se je Špela ravno vrnila. »Ob dvanajstih bo po Skypu novinarka zastavila nekaj vprašanj, saj boš lahko ti z njo govorila, ne?« Mene je namreč kašelj vedno bolj mučil, Špele pa ne več toliko. Sicer je bila skoraj brez glasu, ampak vsaj govorila je lahko, ne da bi vmes preveč kašljala.

»Lahko, samo ne vem, kaj naj povem.«

»Tudi jaz ne vem. Bosta že sproti.«

Kakih deset minut pred poldnevom sem zbral toliko moči, da sem v jedilnici pripravil svoj notesnik za Skype video konferenco. Treba je bilo vzeti računalnik iz torbe in ga dati na mizo. Priključiti napajalnik in mrežni kabel. Dvigniti ekran in vključiti računalnik. Zagnati Skype in preizkusiti delovanje kamere ter mikrofona in zvočnikov. Proces je trajal slabih deset minut, pobral pa mi je čisto vso energijo. Še ne tako dolgo nazaj sem vsak dan prehodil vsaj dvajset kilometrov, naenkrat pa je takle enostaven postopek huda težava. Stvari imamo res za samoumevne in preproste, potem pa se nekaj zgodi in na lepem se zgodba povsem obrne. Enostavne stvari postanejo silno zapletene.

Ko se je novinarka povezala in začela intervju, sem se moral opravičiti in oditi v spalnico počivat. Skozi meglo v glavi sem poslušal njena vprašanja in Špeline odgovore, nakar sem ugasnil. Zbudil sem se slabo uro pozneje. Pogovor v jedilnici je še vedno tekel. Počutil sem se rahlo bolje, zato sem se še sam pridružil Špeli in povedal nekaj reči.

Mamin zdravnik se je malo po 14. uri oglasil z novico, da je dobil posteljo na Golniku in da pride ekipa kmalu po mamo, bodo sporočili, kdaj. Zelo dobro!

Malo pred četrto je poklicala moja sestra: »Mami je že na Golniku, dobila je kisik in vse je pod kontrolo!«

Priznam, da sem to občutil kot veliko olajšanje. Ker sva oba bolna, v nobenem primeru nisva mogla kaj dosti pomagati. Vseeno pa te skrbi, pokličeš in po telefonu ugotavljaš, kakšno je stanje. Zdaj pa je mama v rokah profesionalcev, ni nam treba več biti v skrbeh! Kljukica!

»To je čudovito, me vsaj ne bo več skrbelo zanjo!« je v enem stavku zaobjela Špela.

Mogoče je pomagalo to dejstvo, najbrž pa bolj skupek celotnega dogajanja, ampak noč na torek sva oba s Špelo prespala precej mirno.

Zbudil sem se zelo utrujen, z rahlim glavobolom in nekaj me je hotelo praskati po grlu. Prvič po devetih dneh sem se oprhal in vroča voda je pregnala glavobol ter praskanje v grlu. Špela se je počutila bolje in mi je pomagala pri kopalniških opravilih. Pomanjkanje energije je grozno. Zdaj vem, kako se počuti štiri leta star telefon z izrabljeno baterijo. Otiranje z brisačo zahteva celega človeka, jaz pa sem bil daleč od tega. Tehtnica je pokazala, da sem v 11 dneh izolacije shujšal deset kilogramov.

Prijateljica Eva je oficir za zvezo s svojim očetom dr. Branetom Breznikarjem, kirurgom in zmagovalcem triatlona Ironman 2019 v kategoriji do sedemdeset let. Oba z ženo sta prav tako zbolela za covidom-19, in to celo v istem času. Eva se je vsak dan oglasila, povprašala po zdravju ter poročala o svojih starših. Brane je svetoval stalno gibanje, vendar le do meje napora. »Nikakor ne trenirat! Samo migaj, po malem, ampak vztrajno. Premikaj prste, stiskaj pesti, rit, stegna, vrti stopala v gležnjih, roke v zapestju, komolcih. Če drugega ne moreš, premikaj oči. Gre predvsem za ohranjanje odzivnosti telesa, napetosti mišic in prenosa signala preko živcev. Da ti mišice ne atrofirajo in da živci ne zaspijo preveč.« Poudaril je pomen počitka: »Služba bo počakala. Nujne stvari bo že nekdo naredil, ostalo pa ne bo nikamor ušlo. Zdaj je edino pomembno to, da telesu daš vso potrebno energijo, da razvije imunski odziv na virus in ga prežene!« Po njegovem nasvetu sva prilagodila doze vitamina D in C ter dodala še minerale in elektrolite.

Bogat je tisti človek, ki ima prave prijatelje. Mislim, da sva midva s Špelo s tega vidika izjemno bogata!

Imaš prijatelje, ki ti vsak dan pred vrata prinesejo hrano in ti pošiljajo lepe misli. Potem pa se nekje najde oseba, ki sočasno preživlja isto kot ti. Ki prav tako kot ti vsak dan komaj čaka, da se »slišita« in si izmenjata izkušnje ter s tem drug drugemu pomagata zbrati moči za bitko.

Hčeri sta popoldan spekli palačinke. Kot oče sem otrokom globoko hvaležen in ponosen nanje, kako zrelo so odreagirali na najino bolezen in nama pomagali.

Slastni vonj me je premamil, da sem kljub slabosti pojedel eno palačinko z nutelo.

V retrospektivi ta odločitev ni bila ravno ena od bistrejših v mojem življenju. Po 11 dneh hranjenja pretežno z mandarinami in čajem je telo na lepem dobilo »visokooktanski« obrok maščob in sladkorjev.

Moja najboljša prijateljica to noč je bila tako WC-školjka. K rapidnemu izčrpavanju sicer pretežno tekoče vsebine je krepko pomagal tudi kašelj. Človek bi sicer pričakoval, da bo postopek rešen v eni, največ dveh sejah. No, ni bil. Prebavila so se nekaj trudila, ampak spričo splošne oslabelosti obupala.

Špela mi je zjutraj spet nudila oporo pri prhanju, dobesedno. Tehtnica je pokazala še dodaten kilogram manj kot en dan prej.

(Se nadaljuje)