Korona žrtev

Moja žena je usoden zlom kolka doživela 4. julija. Bila je lepa, sončna sobota, okrog poldneva, ko smo sin, hči in jaz ravno prišli iz gozda, kjer smo nabirali borovnice. Žena je zunaj rezala solato za kosilo. Prišla je do avta in pogledala, koliko ima vsak borovnic, se še malo poslavljala od hčere, ki je hotela domov v Škofjo Loko, ko je sredi pogovora omahnila na travo ob cesti. Sin, ki je stal meter stran od svoje mame, si je dolgo očital, ker je ni ujel. Nihče ni pričakoval, da bo kar padla. Takrat smo jo zadnjič videli od blizu. Poklicali smo rešilni avto. Minila je operacija kolka. Sledila je pljučnica. Zbolela je za vnetjem sečil, vnetje ledvic, pa spet vnetjem sečil, kar naprej je bila na antibiotikih. Ko je bila prvi teden v bolnišnici, so tisti, ki so bili več kot en teden tam, še lahko imeli obiske za 15 minut. Drugi teden ženinega bivanja v bolnišnici so ukrepe zaostrili in nismo mogli do nje. Skoraj pet mesecev je bila zdoma brez obiskov. Vmes smo ji v Ljubljano poslali bolniškega župnika, da jo je mazilil. To je bil edini zunanji, ki je lahko prišel do nje. Potem so jo prestavili v Negovalno bolnišnico Sežana. Dnevno smo ji pošiljali pakete (časopise, razne priboljške …), dokler bolnišnica ni še tega prepovedala.

Že prvi teden bivanja v bolnišnici smo ji poslali preprost telefon in shranili hčerkino, sinovo in mojo telefonsko. V času, ko je še imela upanje, da pride domov, je tudi sama kdaj poklicala, nekoč še celo mojo sestro Mileno. Rekla je, da je kar nekaj natipkala, čeprav vsi, ki smo jo bolje poznali, vemo, da je vse številke znala na pamet.

Tam smo jo enkrat obiskali s hčerko in zetom tako, da smo mi stali spodaj, ženo pa so pripeljali z invalidskim vozičkom na balkon drugega nadstropja. Kakšen žalosten obisk je to bil, si ne morete misliti. Niti vidiš se ne v celoti, samo del, pogovarjaš se pa tako, da se najbolj dereš, kar se lahko, pa še to te bolj slišijo medicinske sestre, ki imajo zunaj odmor, kot tisti, h komur si prišel. Ta obisk ni nikomur koristil. Žena, ki je prej še imela voljo in malo vstala ter naredila nekaj korakov, je po tem dogodku, ko je obupala, da bo še kdaj videla dom, začela zelo hirati. Vse te koronaukrepe je začela dojemati, kot da smo jo vsi zapustili in je ne maramo.

Zadnje tri tedne življenja je začela nove stvari tako hitro pozabljati. Do konca pa se je zavedala svojega stanja: »Marija Pomagaj, kaj je z mano narobe, da vse tako hitro pozabim?« Pred nesrečo je imela boljši spomin od svojih vrstnikov.

Sredi oktobra se je zanjo začel smrtni boj. Klicali so iz bolnišnice, da je dobila sepso in da umira. Ko smo se hoteli od nje posloviti, so rekli, da nas bodo poklicali, ko bo čisto na koncu, prej ni obiskov. Sepso je premagala.

Menili smo se, da pride domov.

Pa kličejo nekaj dni kasneje, da so jo okužili s covidom-19. Hčerka se je na vso moč trudila, da bi šla lahko vsaj zdaj do nje (štiri mesece nismo smeli v bolnišnico, da je mi ne bi okužili), a ni dosegla ničesar. Že drugi dan okužbe so jo priklopili na kisik in klicali, da ne bo preživela noči. Tudi to je prestala.

Zadnji klic dežurne zdravnice, 16. novembra 2020: »Zdaj pa Matilda Šenk zares umira, še enkrat je dobila sepso.« Borila se je še štiri dni.

Nismo se mogli posloviti od nje, tisti, ki so umirali teden dni prej, pa so se še lahko poslovili od domačih.

Moji ženi je življenje v manj kot pol leta vzelo vse. Nazadnje so ji vzeli še obleko, jo zavezali v dve črni vreči (da ne bi virus od nje kam pobegnil) in jo tako predali Navčku.

Franc Šenk