Ponosni na Rudolfa Maistra

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Slovenija / torek, 24. november 2020 / 09:03

Včeraj smo praznovali državni praznik, dan Rudolfa Maistra, ki je verjetno premnogim – ker pač ni šlo za dneva prost dan – ušel iz zavesti.

Ta dan kot državni praznik obeležujemo od leta 2005, z njim pa se spominjamo generalove odločne akcije 23. novembra leta 1918, v kateri je s svojo vojsko razorožil nemško mestno stražo v Mariboru in jo razpustil, s tem pa je Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.

V Kamniku, kjer je bil Rudolf Maister leta 1874 rojen, spominu na generala že vrsto let posvečajo veliko pozornost, tudi letos – navkljub vsem omejitvam in ukrepom – je bilo tako. Ker proslave pač niso mogli pripraviti, so v ta namen posneli priložnostni film, ki je na ogled na občinski spletni strani. Z njim so poudarili Maistrove vrline, kot so pogum, odločnost, volja in vizija, ki bi jih potrebovali tudi v današnjih težkih časih.

Slavnostni govorniki na vseh dosedanjih proslavah v minulih letih so brez izjeme poudarjali, kako bi človeka, kakršen je bil Rudolf Maister, v slovenski politiki potrebovali tudi danes. Ne zaradi vojaške sile, pač pa zaradi njegove moči politične edinosti in odločnosti. Zaradi njegove neizmerne ljubezni do domovine. Zaradi njegove odločnosti in poguma.

Predsednik države Borut Pahor je na osrednji slovesnosti v Kamniku ob tem dnevu pred sedmimi leti med drugim dejal: »Miselnost, da je za uspeh enega koristen neuspeh drugega, je dokončno preživela. V oklevanju glede reševanja mnogih nakopičenih težav smo prišli tako daleč, da preprosto ne ostane nič več prostora za običajno politično spotikanje. Ali bomo vsi skupaj sodelovali po svojih najboljših močeh in uspeli ali pa bomo sebično privoščili neuspehe tistim, ki se trudijo, in drug drugemu, in končno propadli tudi sami. Kriza traja toliko časa, da ni več izgovorov za začetno zbeganost. Ali si bomo pomagali, se bodrili, ali pa si bomo nagajali in metali polena pod noge? Sodelovanje vseh nas za vse nas že dolgo časa ni več samo naša zgodovinska priložnost, ampak je neizogibna nujnost.«

Se je v zadnjih sedmih letih sploh kaj spremenilo?

V dneh, ko se zdijo proslave, obešanje zastav in slavnostni nagovori nepotrebni in povsem v senci zdravstvene in ekonomske krize, s katero se soočamo, so v Kamniku znova dokazali, da se upravičeno ponašajo z nazivom Maistrovo mesto in da so vredni dediči njegovih idej in idealov, saj vedno znova poudarjajo generalove vrednote. In verjetno je prav to tisto, kar v tem obdobju najbolj potrebujemo. Zavedanje, da s predanostjo, povezanostjo in pogumom lahko premagamo vse težave.