Biti hvaležen za vse
Srčni redovnici, sestra Martina Golavšek in sestra Milena Derlink, kot prostovoljki pomagata v domu upokojencev na Jesenicah. »Lepo ter dragoceno je opazovati potrpežljive stanovalce, ki čutijo osamljenost v svojih sobah, si nekateri ne morejo več sami pomagati ali jih tarejo razne bolečine, pa so kljub temu vedri in hvaležni za vse. Kakšna preprostost življenja in modrost! Biti hvaležen za vse.«
"Starejši so zakladnica spominov, izkušenj in modrosti. Večina z veseljem pripoveduje o svojih lepih in težkih trenutkih življenja, o svojih hobijih, z navdušenjem govorijo o svojih otrocih, vnukih, pravnukih, o svoji veri oziroma temeljnih vrednotah, ki so jim pomagale iti skozi življenje, pokažejo kakšne fotografije, diplome, knjige, obleke … Tistim, ki ne morejo spregovoriti, pa lahko iz oči prebereva, da so veseli obiska, nežnega dotika, spodbudnih besed, ko jima k ustom podava čaj ali vodo …"
"Mnogi stanovalci so še zelo samostojni, drugi potrebujejo samo pomoč pri oblačenju, mnogi pa so tudi nepokretni in potrebujejo vso nego, tudi pomoč pri hranjenju. Za vse lahko rečeva, da so naju zelo lepo sprejeli. Čeprav se pod skafandrom s kapuco, masko, vizirjem ali očali vidijo le oči in sliši glas, so zelo veseli vsakokrat, ko vstopiva v njihove sobe," pripovedujeta redovnici, sestra Martina Golavšek in sestra Milena Derlink, ki od začetka meseca delata kot prostovoljki v Domu upokojencev dr. Franceta Bergelja na Jesenicah. Obe prihajata iz skupnosti hčera Marije Pomočnice na Bledu, pobudo za prostovoljno pomoč pa je dal Direktorat za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, ki se je obrnil na slovensko škofovsko konferenco s prošnjo za dodatne sodelavce v domovih za starejše.
"Stisko zdravstvenih in drugih delavcev v bolnišnicah, domovih za starejše in drugih ustanovah smo s skrbjo in molitvijo spremljale v naši skupnosti že prej. Ko je prišla prošnja, se nismo obotavljale, pretehtale smo možnosti, se uskladile znotraj skupnosti, si prerazporedile obveznosti in ponudile pomoč," pripovedujeta redovnici.
Sestra Martina delo začenja ob pol sedmih zjutraj, ko se pridruži zaposlenim na jutranjem sestanku, nato pa sledi jutranja nega stanovalcev, delitev zajtrka, pomoč pri hranjenju in pobiranje posode po sobah. Zatem pomaga pri menjavanju posteljnine, čiščenju in razkuževanju sob in drugih prostorov, raznašanju perila ... "Pomagam stanovalcem pri tuširanju, jim prinesem čaj v sobe, pomagam pri negi pred kosilom, veliko časa pa si vzamem tudi za pogovor, saj so ga zelo željni, ker so že daljši čas v sobah, ki je zaradi osebne varnosti in varnosti drugih ne smejo zapustiti," pripoveduje sestra Martina.
Ob 12. uri se pridruži sestra Milena in skupaj postrežejo kosilo, pomagajo pri hranjenju in pospravijo posodo. Sestra Martina konča prostovoljno delo ob 13.30, medtem ko sestra Milena ostane do 19. ure. "Pred popoldansko nego in večerjo je čas za preoblačenje postelj, čiščenje in pospravljanje sob varovancev, pri katerih so odkrili okužbo in so jih preselili v rdečo cono, raznašanje osebnega perila stanovalcem po domu in drugo," pripoveduje.
Kot ugotavljata srčni redovnici, stanovalcem v tem času ni lahko. "Poleg bolezni in bolečin, ki jih pestijo, so zaradi epidemije tudi osamljeni, mnoge je strah, pogrešajo sprehode in druge dejavnosti, domači jih ne morejo obiskovati, pa tudi družiti se v tem trenutku ne smejo med sabo. Tako jim ostane le njihova soba ..."
Tako kot ostalo osebje doma tudi obe redovnici dan preživita v tako imenovanem skafandru, z masko in vizirjem ali očali na glavi ter rokavicami, ki si jih nenehno menjavajo, še pogosteje si razkužujejo roke.
"Pri stanovalcih, kjer nastopi sum okužbe, pa si čez skafander oblečemo še dodaten zaščitni plašč in kapo ali pa se v celoti preoblečemo. Včasih smo res videti kot 'vesoljci' ali 'potapljači'. Oblačenje, še bolj pa slačenje zaščitne opreme, zahteva veliko časa, natančnosti in potrpežljivosti, zato da morebitne okužbe ne raznašamo naprej. Iz celotne opreme splezamo enkrat oziroma največ dvakrat med delom, ko imamo kratek odmor."
Kot pravita sogovornici, je v skupnosti hčera Marije Pomočnice na Bledu temeljno poslanstvo delo z mladimi, a že vsa leta redovnega življenja se srečujeta tudi s pomočjo starejšim. Ne nazadnje v skupnosti skrbijo za starejše sestre, ki potrebujejo pomoč. "Tako imava tudi nekaj izkušenj s skrbjo za sočloveka, ki se stara in postane odvisen od pomoči drugih," pravita. Obenem pa, kot dodajata, s pomočjo sočloveku veliko pridobita tudi sami. "Pomagati drugim z ljubeznijo je vedno vir pravega veselja. In to okušava dan za dnem. Ko pomagamo drugim, smo najbolj podobni Bogu. In to je največ, kar lahko dosežemo na tem svetu. To še ne pomeni, da nisva utrujeni, a še zdaleč ne tako kot ostali zaposleni. Veseli in hvaležni sva, da lahko vsaj malenkost razbremeniva preutrujene zaposlene ali pa prideva naproti stanovalcem v njihovih potrebah."
Kot poudarjata, pa je lepo in dragoceno tudi sodelovanje z zaposlenimi doma: medicinskimi sestrami, negovalkami, strežnicami, čistilkami, kuharicami in drugimi, pa tudi vodilnimi. "Vsi so predani svojemu delu in z veliko nežnostjo, srčnostjo in skrbnostjo skrbijo za stanovalce. In lepo ter dragoceno je opazovati potrpežljive stanovalce, ki čutijo osamljenost v svojih sobah, si nekateri ne morejo več sami pomagati ali jih tarejo razne bolečine, pa so kljub temu vedri in hvaležni za vse. Kakšna preprostost življenja in modrost! Biti hvaležen za vse."