Koronavirus in mi, 4. del

Svetli Bodočnosti verzija 3 in 4 sta zvečer imeli malo povišano temperaturo, 37,2 °C, verzijo 1 pa je bolela glava in malo ji je bilo slabo. Špela kašlja močneje kot prejšnje dni. Tudi jaz kašljam in izkašljujem svinjarijo. V vseh prstih imam občutek, kot da bi me ves čas zbadale nekakšne iglice. Enako je z ledvicami, in ko zbode, zbode v obeh hkrati. Občutek v prsih pa je na trenutke podobno zoprn, kot je bil avgusta med ablacijo na srcu.

Najhujše od vsega je pomanjkanje energije. Približno tako, kot da bi na telefonu imel še en odstotek baterije, potem pa ti sredi klica ugasne. Nekako se odvlečem do stranišča, pekoče odtočim in se »odsvaljkam« nazaj v spalnico. Preden se uležem sem povsem prepoten in se moram preobleči. Mali maraton v dveh etapah po šest metrov.

Poskušam ležati na trebuhu, kot so mi svetovali zdravniki, vendar ne gre. Zmorem samo bočni položaj. Skozi meglo v glavi se na pol zavedam kašlja zraven sebe, ko se Špela ne more odločiti, ali bo pljuča pustila še za kak dan ali jih bo izkašljala kar takoj.

Menda sem nekaj ur odspal, ker se spomnim samo nekakšnih čudaških oblik v različnih odtenkih sive in črne. Zbudil sem se okrog enajstih zvečer, ker je bil vzglavnik namočen. Špela je bila tudi budna. S skupnimi (ne)močmi sva preoblekla posteljnino in drug drugemu pomerila temperaturo. Jaz 36,7 in Špela 36,5 °C. Premočen pa tako, kot da bi resno treniral za moč. Oba sva vzela tablete proti bolečinam, ker drugače ne bi mogla zaspati. Telo se je očitno konkretno pretepalo z virusom, saj sem imel povprečni dnevni utrip kar okoli sto. To je trideset več, kot ga imam običajno. V blodnjah me je enkrat zmanjkalo in zaspal sem.

Zbudil sem se okrog sedmih, ker sem moral na stranišče. Špela je poskušala nekaj zajtrkovati, pa ji zaradi izgube voha in okusa nič ni šlo po grlu. Popila je skodelico čaja in kozarec vitaminskih tablet. Oba jemljeva Bisolvon, D-vitamin, C-vitamin in dodatno še mešanico vitaminov in elektrolitov s cinkom in magnezijem. Vase spravim samo tekočino, hrana se mi dobesedno gnusi.

Odhod na stranišče postane projekt. Dobro, da je hodnik tako ozek, da se lahko držim za steno. Ne moreš verjeti, kako nebogljenega se počutiš, ko te sredi hodnika zvije kašelj. Med kašljanjem čutiš vsak organ posebej in zdi se ti, da se bo vsak čas nekaj pretrgalo. Sedenje na školjki je napor, v stoje ne znese več. Blata niti ne odvajam, saj nič ne jem. Bolečine v mišicah in sklepih so na meji znosnega, vendar žal na napačni strani. Tablete ne primejo več. Zdravnik po mailu svetuje, naj raje kot s kemijo poskusiva najti tak položaj telesa, v katerem je premagovanje bolečine znosno. Zaželim si, da bi namesto Kamasutre raje naštudiral kako knjigo o jogi …

Ko ob pomoči zdravil, vitaminov in čaja spraviva energijo na za silo zadovoljiv nivo, preveriva otroke. Tamaladva sta že brez vročine in sta očitno v enem dnevu premagala težave. Prvorojenka ima še rahel glavobol in občasne trenutke, ko ji je slabo. Dvojka pa je povsem v redu, nima nobenih simptomov in je prevzela nase kuhinjo. Nama s Špelo hrana nikakor ne prija. Ko se vrneva v spalnico, snameva masko in rokavice, se preoblečeva in za nekaj ur padeva v komo.

Facebook je zveza s svetom. Ko imam dovolj moči, poročam o stanju. Prebiram sporočila prijateljev, ki jih puščajo pod objave. Večina je takih, da mi vlivajo moč in dvigajo moralo. Sem pa tja se pa najde tudi kaj takega, da pisca enostavno blokiram. Ne potrebujem takih ljudi v svojem življenju. Precej skeptikov je do zdaj že pogruntalo, da gre zares, da vse skupaj ni samo nateg nekih globalnih zarotnikov.

Sam sem v življenju marsikatero gripo prebolel v stoje – »nafutral« sem se s tabletami za zajtrk, malico in kosilo ter tako zdržal v službi do večera. Ponoči sem se dobro prepotil, zjutraj oprhal in ponovil vajo – nekaj dni, pa sem bil zdrav!

Tole zdaj pa je daleč od tega, tako brez moči, tako uničen nisem bil še nikoli. Res je, da mi moja podlaga v obliki diabetesa in genetsko pogojena nagnjenost h kardiovaskularnim obolenjem pri tem ni v pomoč. Tudi 33 let sedenja ob računalniku od 8 do 12 ur na dan pusti svoj pečat, ampak vseeno. Tole zdaj niti slučajno ni hec in predvsem ni primerljivo z ničimer, kar sem do sedaj preživel.

Pred nekaj leti, preden sem šel na operacijo zamašene arterije v nogi, sem pripravil seznam vseh svojih uporabniških imen in gesel. Za vsak primer. Da bi Špela lahko odprla vse moje digitalne arhive. Tole zdaj je v nekem trenutku že sumljivo dišalo po takem primeru.

»Saj imaš tisti list še spravljen, ne?« sem vprašal Špelo.

»A daj, ne seri mi s tem!« sem jo še slišal, ko me je med kašljem očitajoče pogledala, potem pa utonil v novo rundo blodenj. Enkrat vmes sem zaznal, da nama je prijateljica Tjaša prinesla zdravila, ki jih je šla v najinem imenu iskat v lekarno.

Noč iz petega dne na šesto jutro je bila dolga. Ko so otroci pospali in se je hiša umirila, so se oglasili posamezni deli telesa in vsak po svoje izražali nelagodje. Nekako najbolj glasen je bil hrbet, zlasti v ledvenem predelu. Nisem mogel ujeti položaja, v katerem bi bolečine utihnile. Ko sem končno hrbet na pol potolažil, se je začelo zbadanje v prstih. Ledvice niso hotele zaostajati in so poskušale preglasiti prste, nakar se je oglasilo še srce. Nekajkrat me je stisnilo res hudo, tako da me je do konca izčrpalo, predvsem pa pošteno prestrašilo. Jutro sem pričakal čisto moker, buden kot zajec in s temperaturo 37 °C, kar je zame že visoko. Viroza me je spravila ob vso energijo, vsak premik je zahteval resen napor.

Špela je bila vseeno bolj pri močeh od mene, kar je očitno zasluga štirih porodov. Take zmogljivosti ti ne more dati noben fitnes. Pomagala se mi je preobleči, potem pa odšla v kuhinjo.

»A veš, da imam občutek, da sem danes že malo boljša!« je odkašljala, medtem ko me je držala, da sem spil malo čaja in s težavo pogoltnil zdravila.

»Mene danes res vse ful mede,« sem v robec izkašljal nekaj rumeno-rjavega, »a si našla, prosim, list z gesli?«

»Ja, tule imam spravljenega,« se je končno vdala in iz predala potegnila kuverto.

(Se nadaljuje)