Klasiki za vse čase

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 7. november 2020 / 10:40

V zbirki Klasična Beletrina bo v petih letih izšlo petindvajset romanov in novel svetovnih klasikov. Pred dnevi smo odprli prvi letnik z deli, ki so jih podpisali Swift, Čehov, Gide, Mann in Lagerlöfova.

Najbrž se mnogi še vedno spomnite zbirke Sto romanov izpred desetletij. Ja, več desetletij je že tega, ko je v »bralskem osončju« veljalo, da gre za temeljna literarna dela, ki kakopak ne smejo manjkati v nobeni domači knjižnici. Založba Beletrina z zbirko Klasična Beletrina omenjeno geslo spet postavlja v ospredje. Gre za ambiciozen in svež knjižni projekt založbe, ki prinaša nov izbor vrhuncev svetovne književnosti. Pet let zapored bo vsako leto predvidoma v tem času izšlo pet klasikov, pet vrhunskih romanov in zbirk novel, skupaj torej 25 naslovov.

Zbirko so zasnovali uredniki Mitja Čander, Špela Pavlič in Aleš Šteger, k sodelovanju pa so povabili še poznavalca tako slovenske kot svetovne književnosti dr. Janka Kosa. »Klasično v literaturi je tisto, kar je prvovrstno, najvišje, vrhunsko,« pravi akademik in dodaja, da je prav klasična literatura tista, ki odpira bralcem pogled v življenjsko izkušnjo, ki presega stvarnost, v kateri živijo.

Snovalci zbirke so v izbor vzeli tiste knjige iz svetovne zakladnice književnosti, za katere so ocenili, da bi jim koristil nov, osvežen prevod, oziroma če je ta še vedno aktualen, pa je bilo njihovo vodilo predvsem znova bralcem ponuditi knjižni naslov, ki razen v knjižnicah na trgu že dolgo ni več dostopen. Z novimi prevodi so se želeli tudi približati mlajši bralski publiki, ki jih mogoče nekoliko arhaičen jezik odbije od branja. Prevodi se največkrat starajo hitreje kot izvirniki, ki so vedno znova tudi po več desetletjih, celo stoletjih spet aktualni.

V pet letnikov so vključena dela avtorjev iz različnih obdobij literarne zgodovine, od Giovannija Boccaccia do največjih mojstrov dvajsetega stoletja, pri čemer je meja, kjer se končajo Beletrinini klasiki, leto 1950. Zanimivo, da sta v celotni zbirki le dve avtorici – Selma Lagerlöf in Mary Ann Evans oziroma George Eliot, kot je bilo njeno pisateljsko ime. To gre pripisati prav omenjeni letnici, saj je bila pred njo ženska prevodna literatura pri nas slabo zastopana. Sicer pa je večina del v tokratni zbirki prevedenih na novo. Dodana vrednost so tudi spremne besede uveljavljenih slovenskih poznavalcev literature.

In kaj najdemo v prvem letniku? Guliverjeva potovanja Jonathana Swifta so klasična satira, stara že skoraj tristo let. Knjigo je na novo prevedel Andrej E. Skubic, spremno besedo pa zapisal filozof Mladen Dolar. Borut Kraševec je prevedel tri novele pisatelja, sicer bolj znanega kot dramatika, Antona Pavloviča Čehova. K novelam Dvoboj, Pripoved neznanega človeka in Tri leta je spremno besedo dodal poznavalec ruske književnosti Miha Javornik. Ozka vrata je roman z začetka prejšnjega stoletja, ki ga je podpisal Andre Gide. Spremno besedo k tokrat starejšem prevodu Boža Voduška je dodal literarni zgodovinar Tone Smolej. Tu sta še roman Cesar Portugalije Nobelove nagrajenke Selme Lagerlöf v prevodu in s spremno besedo Mite Gustinčič Pahor in zadnji roman Thomasa Manna Izpovedi bleferja Felixa Krulla. Prevedla ga je Mojca Kranjc, spremno besedo pa zapisala germanistka Amalija Maček.

Naj dodamo, da ima zbirka – ob tem, da so knjige vezane v platno – tudi zelo prefinjeno celostno podobo, ki jo je zasnoval oblikovalec Luka Mancini. Vsak naslov ima posebno tipografijo črk, na platnicah so simbolni motivi, ki izražajo vsebinsko plat posameznih knjig; kar je zelo pohvalno, pa notranjost odlikuje tudi kakovosten papir in vsem vrstam bralcev prilagojena velikost pisave, ker pri tovrstnih zbirkah običajno pogrešamo. Klasična Beletrina naj postane klasika ali kot je k zbirki zapisala njen sourednica: »Kot je klasična – v smislu izjemna – literatura je izjemna tudi zato, ker se zdi vedno znova aktualna. Kot bi se bila kameleonsko sposobna prilagajati trenutku. A knjige najbrž ostajajo iste, spreminjamo se tisti, ki jih beremo.«