Pot pod noge pa v Trst

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. oktober 2020 / 10:03

Peš do Trsta? Zakaj pa ne, so si rekli trije maturanti Gimnazije Škofja Loka Beno, Urban in Bine ter v slabih štirih dneh prehodili sto kilometrov od Brebovnice v Poljanski dolini do Narodnega doma v Trstu.

Ni šlo za stavo, še manj za dokazovanje. Trije prijatelji s škofjeloške gimnazije so po uspešno opravljeni maturi v »najdaljših počitnicah« končno le našli čas za uresničitev ideje iz drugega letnika, da bi se med počitnicami peš podali v Trst. Bil je ponedeljek sredi septembra, ko so si mladeniči, novopečeni študent prava in moj sogovornik Beno Brečevič, doma iz Stražišča, Bine Stanovnik iz Žabnice in Urban Potočnik iz Brebovnice v Poljanski dolini, na rame naložili nahrbtnike in krenili na pot.

»Vsi trije smo vsak v svojem kraju tudi taborniki, zato smo se odločili, da bomo pot opravili po taborniško, s spanjem v bivakih v naravi. Poleg šotork, vrvi, klinov in drugih potrebščin smo natisnili še 32 državnih topografskih kart z zemljevidi od Gorenjske do morja, s katerimi naj bi se orientirali v prostoru,« pove Beno, a so – glede na to, da so bile karte iz leta 1992 – nekajkrat povsem spremenjeno stanje na terenu morali preverjati s pomočjo sodobnih aplikacij na mobilnikih.

Iz Brebovnice so v lažjem, Beno pravi bolj turističnem tempu krenili proti Vrhu Svetih Treh Kraljev nad Rovtami do Medvedjega Brda, kjer so prespali prvič. Sredi gozda v naravi, dva pod razpeto šotorko, Bine v viseči mreži, ki jo je imel s seboj. Pot jih je vodila naprej čez Črni Vrh in Col do Ajdovščine, kjer so si sredi mesta vendarle privoščili spanje v hostlu. Tretji dan so pot nadaljevali mimo Velikih Žabelj do Štanjela in zadnjega prenočišča pri vasi Kopriva. »Od tod se čez Repentabor in Opčine samo še spustiš v Trst. Domačini v Koprivi so nam povedali, da je bolje kot po slabi cesti iti po tirih stare železnice, ki je vodila iz Sežane proti Trstu,« pripoveduje Beno in doda da so se na Opčinah v neki gostilni trudili z angleščino, pa jim je natakar rekel, da lahko povedo tudi po slovensko. Pove, da so se poti lotili bolj »po slalomsko«, z ovinki, in niso preveč hiteli.

V Trstu so se ustavili na pomolu San Carlo in seveda ob Narodnem domu na trgu Oberdan. »Tu smo na koncu poti, sem si rekel z mislimi na meni enega najljubših filmov Na svoji zemlji. Še posebej se mi je vtisnila v spomin scena s pogledom na Trst in besedami, da bomo nekoč gospodarji na svoji zemlji. Sedaj smo skupaj v Evropi,« razmišlja bodoči pravnik in dodaja, da je bila njihova potniška izkušnja enkratna in bi jo priporočal vsakomur. Seveda je pred tako potjo dobro imeti v nogah nekaj treninga, sam ga je recimo opravljal s hojo iz Stražišča v Dražgoše. »Predvsem pa je pomembno, da imate na nogah dobro obutev; če ne drugega, vam bodo noge hvaležne.«

Tokratna odlična izkušnja fante že napeljuje za kakšen nov podvig, na primer v Rezijo ali pa do vasi Djekše na avstrijskem Koroškem, kjer še živijo Slovenci.