Naš pes

Naša psica Lina je stara dvanajst let. Dvanajst pasjih let pomeni 84 človeških, torej Lina je sedaj starostnica.

Letos pozimi je zbolela za epilepsijo. Peljali smo jo k veterinarju, misleč, da je to njen konec. Veterinarka pravi: Kje pa, to sploh še ni visoka starost, bomo dali zdravila pa injekcijo. In res, pes še vedno živi. Zdravila ji dajemo zjutraj in zvečer, let pa se vseeno ne da skriti. Kdaj je še čisto živahna, drugič imam občutek, da bo kar obstala. Z avtom je ne vozimo več, le še do veterinarja. Na sprehod hodimo po ustaljenih poteh, pa še te so vedno krajše. Še vedno takoj odreagira na odprta vrata in priložnosti za svoboden sprehod po vasi nikakor ne zamudi. Tedaj pogumno galopira tja, kjer ve, da kaj dobi oziroma še raje ukrade.

Naš pes in mi z njo smo obiskovali le malo pasjo šolo. Ko smo Lino dobili, smo izdelali kočo, čeprav je več izkušenih pasjih strokovnjakov reklo, da če mislimo s psom živeti, ne potrebuje koče. Tedaj smo bili mnenja, da pes potrebuje kočo, tako smo jo uredili v spodnjem delu tobogana. Fantje so se izkazali – izolacija, gumijasti trakovi namesto vrat, da je lahko prosto prehaja noter in ven, po tleh pena. Kljub velikemu ugodju je pes kaj hitro pristal med nami. V knjigi Psi za telebane je pisalo, da če želita gospodar in pes vzpostaviti tesno vez, bi vsem priporočali, da pes spi v skupnem prostoru z gospodarjem. Tedaj se mi je zdelo to skrajno neumno. V resnici so se otroci dobesedno prerivali za pasjo pozornost. Pes je lahko izbiral, v kateri sobi bo spal, vsi so ji pripravili odejo pri postelji, in tako je res pes spal ves čas z nami.

Sedaj je stara in težko hodi. Epileptični napad se je zgodil tudi med hojo po stopnicah. Da se to ne bi več zgodilo, smo na stopnice nastavili škatle, da ne more več gor. Pes je vedno med ljudmi. Kjer je največja gneča, tam je tudi pes. Tako se znajde pri štedilniku, pod mizo, na hodniku, pri kavču. Pes večino časa prespi, vendar je njen položaj spanja drugačen čez dan in ponoči. Čez dan leži kot klada, vsaka noga leži na svojo stran. Ponoči se zvije v klobčič. Pes ponoči smrči. Eva pravi, da je pozorno opazovala dihanje psa in človeka – z Rokom sta skupaj v sobi. Smrčanje in vdihi psa so mnogo bolj redki kot recimo Rokovi. Ker sedaj ne sme hoditi po stopnicah, si je našla ležišče za čez noč pri moji postelji v najini spalnici. V trenutku, ko se midva začneva pripravljati za spanje, se ona že namesti pri moji postelji, češ ne bom sama.

In tako ponoči sedaj poslušam smrčanje psa, spušča neke čudne zvoke, kot da sanja. Vstaja, laja, hoče ven. In tako z njo vstajam tudi jaz oziroma midva. Včasih sva vstajala zaradi otrok, sedaj se potuhnem in spim ali se žrtvujem in vstanem zaradi kosmatinca. Pes je ta hip kot star človek. Torej naj sprejmem staranje psa in vse, kar s tem sodi zraven.

Včasih ne vem, kam je šla zdrava pamet …