Toliko Francev je raziskavo otežilo

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. oktober 2020 / 08:47

Začelo se je s staro škatlo čajnih piškotov, polno starih družinskih fotografij, začetke zanimanja za rodoslovje opisuje Peter Rojc, ki je z brskanjem po arhivih odkril, da je bilo kar enajst njegovih prednikov v zadnjih dvesto letih vrtnarjev.

Peter Rojc iz vasi Hudo pri Radomljah je vrtnar, ljubiteljski fotograf, strasten planinec in popotnik, zadnja leta pa tudi navdušen rodoslovec, tudi član Slovenskega rodoslovnega društva.

»V škatli za čajne piškote smo doma hranili kup starih družinskih fotografij in za večino nihče doma več ni vedel, kdo vse je na njih. Mama je še koga poznala, pa stara teta, potem pa se je počasi že nehalo. Ko so bili viri še živi, ni bilo nobenega časa za takšna poizvedovanja, taki žal pač smo. Zgodbe o prednikih smo nekdaj obujali na vaških in družinskih srečanjih in nekaj se jih je ohranilo do danes, predvsem o tistih, ki so šli v Ameriko ali na fronto, a če želiš k fotografijam dodati verodostojne opise, to zahteva bistveno več dela in časa,« začne Peter Rojc in nadaljuje, da ni dovolj le prepoznati kakšnega od prednikov, bistveno ga je umestiti v družinsko drevo – le tako lahko vemo, kdo smo. Začne se s pogovori z najstarejšimi sorodniki, prebiranjem starih razglednic, fotografij in drugih dokumentov, ki se skrivajo v starih domačih omarah, nadaljuje pa s podatki z nagrobnikov in drugimi dokumenti, ki jih hranijo predvsem župnije in Nadškofijski arhiv, a tu se je že treba »spopasti« z nemščino in pa gotico, ki marsikomu povzroči težave. Po drugi strani pa številne poti danes olajšajo družabna omrežja ter svetovni splet in računalniški programi za prepoznavo obrazov. Družinsko drevo vedno začnemo graditi pri sebi – kdo so naši starši, pa stari starši po obeh straneh in tako naprej.

»Naše družinsko drevo sega nekje do obdobja Napoleona in se začne z Janezom Rojcem, ki je imel sina Franca, ta se je poročil s Frančiško, imela sta spet sina Franca … Cel kup Francetov je v naši rodbini in prav to prepoznavanje, kam kdo sodi, je zaradi enakih imen vso raziskavo precej otežilo,« smeje razlaga Peter Rojc, ki se je moral znajti tudi med različnimi priimki – Rojc, Rojz, Rojec, Royec …

Njegove ugotovitve so zelo zanimive, saj je med svojimi predniki našel slikarja in rezbarja, vojaka na fronti, iskalca opalov, igralca, fotografa … Predvsem pa je bilo med njimi kar enajst vrtnarjev. »Sam vrtnar nisem le po poklicu in po srcu, ampak kot vse kaže tudi po usodi,« ugotavlja Peter Rojec, ki ima ta poklic zares v krvi. Njegovi predniki so bili vrtnarji na Miramaru pri Trstu, v Novem Celju, v mestni vrtnariji v pod gradom Zaprice v Kamniku, pri Souvanovih v Volčjem Potoku in drugod, zato je tudi svojo raziskavo naslovil kar O grajskih vrtnarjih – iz arhiva družine Rojc s Hudega pri Kamniku. Še danes imajo doma kar tri tisoč kvadratnih metrov velik vrt. »Če človek podeduje tako velik vrt, nima le sreče, ampak tudi dolžnost in odgovornost, da tak star vrt neguje še naprej, ampak sam imam s tem res veselje, prav tako moja družina.

Kot je še povedal ob zaključku predstavitve svojega dela, bi za nekaj stotakov izdelavo rodovnika oz. družinskega drevesa lahko naročil pri kakšnem strokovnjaku, saj je to pri nas že zelo razvita dejavnost, a to se nikakor ne more primerjati – tu so si rodoslovci enotni – z veseljem, ko katerega od prednikov v starih dokumentih odkrijemo sami.