Čudež v Watowicah

Kot dan brez zobobola, 2. del

»Delala sem v neki turistični agenciji, veliko sem potovala, uživala sem življenje z veliko žlico. Bližnji so bili nekako prepričani, da sem lezbijka, saj me nikoli niso videli z moškim, a nisem bila. Le do čustvenih zvez sem bila hladna kot špricer …«

Vanda je nadaljevala: »Vsakič, ko sem se s kakšne poti vrnila domov, se mi je zdelo, da je oče bolj suh, bolj bled, skoraj posušen. Nekako sem se ga bala vprašati, kaj mu je. Govorila sem si, da se z Ireno verjetno kaj prepirata, pa si nesporazume preveč jemlje k srcu. Žal sem se motila. Imel je raka. Zakaj mi tega ni hotel povedati, ne vem. Nekoč me je na Letališču Jožeta Pučnika pričakala Irena. Da se mora o nečem z menoj pogovoriti. Zelo previdno mi je povedala, da je z očetom zelo slabo. Nisem mogla verjeti! 'Njegovo zadnje upanje je konoplja. Če ne bo pomagala, bo umrl,' mi je dejala.

Po tistem pogovoru sem bila doma vsak prosti trenutek. Saj sem ga imela zmeraj rada, a zaradi vsega, kar sem doživela v otroštvu, je bilo moje srce podobno ledeni trdnjavi. Hladno. V težkih trenutkih mi je oče zaupal marsikaj. Pa ne le o mamini bolezni, tudi o sebi in Ireni. Videla sem, da bi mu bilo še dosti huje, če je ne bi imel ob sebi. Šele takrat sem spoznala, da je zelo plemenita ženska, predvsem pa nevsiljiva. Nikoli se ni vrivala med naju z očetom. Konoplja je očetu podaljšala življenje za skoraj dve leti. 'Ko me več ne bo, boš imela ob sebi Ireno,' mi je ves čas govoril. Zaspal je v njenem naročju, medtem ko sem peljala skupino turistov na neko razstavo na Dunaj.

Šele ob očetovi smrti sem se začela zavedati, kako drugačno bi bilo moje življenje, če bi takrat, ko so se mi v otroštvu dogajale hude reči, pristala pri mami. Bi mi pri njej sploh kdo prisluhnil in me razumel?

Ni mi bilo lahko. Včasih se mi je zdelo, da se tudi mene loteva norost. Turistične skupine, ki sem jih vodila po Evropi, pač niso dovoljevale kakšnega samopomilovanja. Spominjam se zakonskega para iz Japonske. Bila sta že upokojena, po Evropi pa sta iskala svojo izgubljeno hčerko. Zdelo se mi je zanimivo, da sta bila kot zelo premožna intelektualca tako zelo starokopitna! Kljub temu da sta bila prijetna, sem razumela njuno hčerko, da se je pred njima skrila. Pogovor z njima mi je dal misliti. Težave v medsebojnih odnosih imajo vsi narodi tega sveta. Vrsto let sem bila prepričana, da smo le Slovenci eni veliki težaki, ki grenimo življenje drug drugemu.

Leta so tekla, po operaciji kolkov sem nekaj časa imela pri sebi tudi Ireno. Večeri, ko je sedla h klavirju, so bili med najlepšimi. Nekoč jo je obiskal njen nečak Ratko. O njem sem vedela marsikaj, med drugim tudi to, kako je v letu, ko se je Slovenija osamosvajala, zbežal iz vojašnice nekje v Bosni. V bistvu je pomagal prijatelju, ki je želel biti ob svoji ženi, ko bo rojevala. Več kot štirinajst dni sta bila v smrtni nevarnosti, ko sta se prebijala proti Kolpi. A iz te pustolovščine je naredil zanimivo zgodbo, ki sem ji zelo rada prisluhnila. V življenju ni imel sreče. Kot inštruktor vožnje je s svojim učencem doživel hudo prometno nesrečo. Posledice so bile hude: za odvajanje blata je imel vrečko, skupaj z njo pa kup kompleksov. Dekleta so se obračala stran, ko so izvedela za to hibo. Mene to ni motilo. Njegova toplina, čustvena zrelost, empatija, ki jo je čutil ne le do ljudi, temveč tudi do živali, me je zelo pritegnila. Začela sva se sestajati, rodila se je ljubezen. Ko sem bila že prepričana, da se bova poročila, se je ustrašil. Čeprav sem bila zelo prizadeta, sem ga razumela. Pustila sem času čas, za pol leta sem se preselila v Španijo, kjer sem se vpisala na magistrski študij. V času dopusta sem se s prijatelji odpravila na Irsko. Prijateljice niso mogle razumeti, da sem zaljubljena v invalida, ki me za povrh še ne mara, namesto da bi se odzvala številnim povabilom drugih moških. Nekajkrat sem poskusila, pa ni šlo. V primerjavi z Ratkom so se mi zdeli plehki in prazni.

Nekoč pa me vsa panična pokliče Irena in mi pove, da je Ratko dobil neko bakterijo in da je bolnišnici, ker njegovo življenje visi na nitki. Bil je vidno shiran, bled v obraz, v času, ko ga nisem videla, so mu posiveli lasje. V dno srca se mi je zasmilil. Vsak dan sem ga obiskovala, ga držala za roko. Ker je bil precej veren, sem mu brala iz revije Ognjišče. Počasi, korak za korakom, je prihajal k sebi. Ni mogel verjeti, da me spet vidi, a tokrat se nisem dala odgnati. Tisti meseci so bili sploh zelo stresni. Umrla mi je tudi mama. Pred tem je že velikokrat poskušala narediti samomor, a so jo zmeraj rešili … Njena smrt me niti ni prizadela. Če sem zaprla oči, sem si komaj še lahko predstavljala, kakšna je bila. Na pokopališču sva bili z babico sami, nihče drug ni bil povabljen na pogreb. Ob čaju, ki ga je skuhala, mi je potem pripovedovala o težkem življenju, ki ga je imela z mojo mamo. Pred tem pogovorom nisem nikoli niti pomislila, da se je, reva, žrtvovala za svojo hčerko. Ker se moj oče, ni hotel … Težko se je bilo sprijazniti, da vsaka družina hrani tudi skrivnosti in da ima vsaka resnica lahko tudi drugo plat.

Med maminimi stvarmi mi pa ni dovolila brskati. S seboj sem želela vzeti vsaj kakšno fotografijo, pa mi je rekla, da je že vse zažgala. Čudno. Po tem večeru je nisem nikoli več videla. Dve leti kasneje so jo pokopali na občinske stroške, o njeni smrti pa me ni nihče obvestil. Pokopana je, tako kot mama, v skupni grobnici. Sem in tja grem na pokopališče in jima prižgem svečo.

Ne da bi si tega želela, sem začela doživljati krizo srednjih let. Moje vrstnice so imele otroke že v srednji šoli, jaz pa še resnega fanta ne! Ni mi bilo lahko. Prebliski, da bi bilo treba takšnemu življenju narediti konec, so bili vedno pogostejši. Tudi Irena je opazila, da se z menoj nekaj dogaja. Pritisnila je na Ratka, naj mi pomaga, tako kot sem nekoč jaz njemu. Spet sva se zbližala. Obema se je vidno oddahnilo, ko se je to zgodilo. Četudi je bil zaradi bolezni še zelo šibek, je zmogel toliko moči, da se mi je pridružil, ko sem peljala romarje na Poljsko, v Wadowice, rojstni kraj papeža Janeza Pavla II. Še danes ne vem, kaj točno se je tam zgodilo. Četudi sem imela sebe bolj za ateistko kot vernico, se je v tisti iskreni in globoki molitvi, sredi katere sem se znašla, nekaj dotaknilo tudi mojega srca. Spomnim se, da me je Ratko prijel za roko – in takrat sem vedela, da se ne bova nikoli več ločila.

Na njegovo željo – meni je bilo vseeno – sva se tudi poročila. Oba sva bila prepričana, da otrok ne bova imela. Malo ne zaradi posledic njegove bolezni, malo pa ne zaradi moje starosti. Ko sem zanosila, sem bila prepričana, da je to čudež. Ali pa sreča, ki si je nisem zaslužila. Še sama ne vem.« (Konec)