Iz srca Afrike

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 12. september 2020 / 11:16

Pandemija covida-19 je zadela tudi Afriko. Vendar črno celino prizadeva že toliko drugih nesreč, da pandemija ni glavna. V Afriki se širi počasneje kot na drugih celinah in ni povsem jasno, zakaj je tako …

Kako je v Ruandi?

Ime Ruanda smo si zapomnili predvsem po strašnem genocidu, ki se je tu zgodil leta 1994. Kako pa je v tej državi v srcu Afrike zdaj? O tem nam lahko veliko povedo najbolj pristne pričevalke in poročevalke – slovenske misijonarke. Ena od teh je sestra Anka Burger, ki je v Afriki že skoraj 40 let. V svoji mladosti je najprej osem let delala kot medicinska sestra v novomeški bolnišnici, potem pa se je zaobljubila Bogu in postala misijonarka. Trenutno je v Sloveniji, z njo se je pogovarjala novinarka Ksenja Tratnik. Kako je torej bilo, ko je pandemija segla tudi v Ruando. »Poslušali smo, kaj se dogaja po svetu, bili smo dobro obveščeni. Karantena se je začela takrat kot v Evropi, sprejeli so zelo stroge ukrepe, takoj so bile zaprte šole, cerkve, javni promet je obstal. Posebno težko je bilo v glavnem mestu Kigaliju, ker tam veliko ljudi živi od trgovanja, prodajajo zelenjavo, kar koli, s tem zaslužijo denar vsak dan za hrano, za preživetje in zanje je bilo to najtežje. Namreč na podeželju so šli lahko na polje iskat stvari, tudi če je to samo zelenjava, recimo krompir. Ampak da imaš vsaj nekaj hrane. Ukrepi so bili res strogi, ni se smelo nikamor, javni promet je bil ustavljen in se tudi z avtomobili ni smelo do glavnega mesta, npr. lahko smo šli v najbližje mesto, kjer imamo bolnišnico, po kakšnih opravkih, ampak drugače smo bili pa doma. V zdravstveni center so ljudje sicer prihajali kot običajno za zdravljenje, za preventivne ukrepe, recimo cepljenja in kontrole pri otrocih. To smo organizirali, da je bila primerna razdalja med njimi in da smo hitro izvedli dejavnosti, da so šli lahko hitro domov. Kot zdaj spremljam, je drugi val, spet je precej okuženih, in kot slišim, so spet ustavili javni promet. Naokoli se gre lahko samo z osebnim avtomobilom, vendar pa ne smejo biti v njem več kot tri osebe. Ruanda je majhna država, približno velika kot Slovenija in ima 13 milijonov prebivalcev in prej verjetno ni bilo toliko okuženih registriranih, ker niso veliko testirali oz. so samo tiste, ki so bili res bolni, zdaj so pa začeli testirati vse. Kot sem videla, jih je veliko pozitivnih tudi zunaj prestolnice. Torej, kot sem že rekla, so bili uvedeni zelo strogi ukrepi. Tudi če si v avtomobilu ali kjer koli v javnem prostoru, moraš imeti masko, in če nimaš dobro maske nameščene, te ustavijo in te kaznujejo. In sicer tako, da ljudi zapeljejo na stadion in morajo tam za kazen ves dan sedeti – na soncu. Drugače pa na podeželju dobiš tudi ljudi, ki so brez mask, a se ljudje opazujejo med sabo. Če kdo pride od drugod, mu takoj povejo, velikokrat so poslali te prišleke tudi v naš zdravstveni center in smo jim izmerili temperaturo. Nimamo pa možnosti za preiskave, tako da ne delamo testov. Delajo jih v najbližji bolnišnici, na začetku pa samo v laboratorijih v Kigaliju …« Kaj pa je sestri Anki sicer najbolj všeč v Ruandi? »Pritegne ta preprostost ljudi, veseli in zadovoljni so, čeprav nimajo praktično ničesar. Če greš v njihove hiše, niso bogato opremljene, velikokrat spijo na tleh. A občuduješ to, da so vedno nasmejani in kamor koli greš, se z vsemi zaklepetaš. S tistim, kar imajo, so zadovoljni. Takole razmišljam: če lahko kar koli narediš zanje, je to povezano s kakšnim uspehom in napredkom, to daje veselje in pogum za naprej. Mobilne telefone imajo zdaj že skoraj vsi, tudi navadni telefon ni drag. Imajo pa tudi težave s polnjenjem telefona, ker ni elektrike in potem gredo včasih kar na trg, da si napolnijo telefon s pomočjo sončnih celic. Ljudje se znajdejo. Telefone imajo pa res vsi, mogoče kakšne starejše ženičke ne, a velika večina jih ima.« (Vir: MMC RTV SLO)

Kaj pa v Belorusiji?

Zdaj pa poglejmo iz črne še v državo, ki ima v imenu belo, v Belorusijo. Ta je v znamenju protestov. Ti potekajo že vse od predsedniških volitev 9. avgusta, na katerih je po uradnih podatkih znova zmagal predsednik Lukašenko, ki je na položaju od leta 1994. Lukašenkov režim skuša proteste zatreti s silo. Več tisoč ljudi je bilo zaprtih, številni grobo pretepeni, nekateri tudi ubiti. V zadnjih dneh so se protestom priključevali predvsem študenti, saj se je na začetku tedna začelo novo študijsko leto. Na protestih so se na ulice podale tudi ženske. Več tisoč se jih je sprehodilo skozi središče Minska z belo-rdeče-belimi zastavami, številne so nosile tudi cvetje. K t. i. pohodu žensk je pozvala opozicija, podobni shodi pa so potekali še v nekaterih drugih beloruskih mestih …

Deratizacija

»To so podgane«. Tako je protestnike označil Aleksander Lukašenko, 'zadnji evropski diktator'. Deratizacija poteka.