Ponovno Storžič

Tokrat nam je vzpon na Storžič uspel. Končno smo preizkusili pot po Žlebu – čez planino Javornik na vrh, sestopili pa smo preko Škarjevega roba. Sedaj imamo pri hiši več voznikov. Enostavno je naročiti prevoz in lahko si omisliš krožno pot s pristopom na enem koncu in sestopom na drugem. Kar vlekla se je tale pot po Žlebu, čeprav smo še vedno hodili v predvidenem času, kot kažejo planinske oznake in markacije. Morda so minuli tisti časi, ko sem prišla na Storžič v treh urah (s kolesom od doma na Laborah v Mače, proti Kališču in na vrh Storžiča).

Med letošnjim poletjem smo pretežno kolesarili. Mislim si, za vzpon na Storžič ne potrebuješ posebne priprave, greš, pa si na vrhu. Prišla sem, sem pa utrujena. Mar ni to običajno, da je človek po sestopu s poštene gore malo utrujen. Na vrhu občudujem novo ograjo, ki so jo domačini pripravili pred nedavnim. Požrtvovalni ljudje, ki jim ni mar, kaj se dogaja z »njihovo« goro. Da bo vrh prijazen tudi za ljudi, ne le za ovce. Vse pohvale Bašljanom, ki so tako lepo uredili vrh, ga zaprli z ograjo in sedaj lahko v miru sediš na skali, gledaš v dolino in poješ svojo malico. Tako sedim na vrhu, jem pašteto, gledam na greben Košute in dol na Jezersko. Kako je to lepo. Razgled z gore je za planinca ali gornika najlepša nagrada. Jem in hranim kavke, ki radovedno postopajo po vrhu. Pride ena kavka, vzame hrano in prileti druga.

Gledam proti Košuti in si mislim, pred dvema dnevoma sva se s kolesom vozila v Selah, na drugi strani Košute. Čez Ljubelj v Borovlje in potem vzpon do Sel. Od tam opazuješ Košuto s severne strani. Stene so strme, navpične. V Selah sva obiskala prijatelja in ta pravi, da so se povzpeli na Tolsto Košuto. Z avtom so se peljali visoko po gozdnih cestah (za to moraš v Avstriji dobiti dovoljenje lastnika), potem so prišli na slovensko stran in se podali na vrh. Od tam ni veliko hoje, pristop na Tolsto Košuto je pravzaprav brezpotje. Torej, pred dvema dnevoma jo opazujem z avstrijske strani, danes jo gledam z vrha Storžiča. Kako je to vse blizu. Gore na južni strani so bolj prijazne kot njihova pobočja na severni strani. Na južni strani so pobočja položnejša in poraščena, pod vrhovi so planine, kjer se še pase živina, koče in staje, veliko je planinskih poti in gobarjev. Na severni strani so plezalne smeri in ferate. Morda je od tod dobil Košutnikov trun svoje ime – strmo je kot v turnu.

Torej sedaj postajam povprečna planinka, ki se za vzpon na goro lahko drži predvidenega časa, kot ga označijo markacisti. Morda pa lahko pridobim več planinske kondicije in bo šlo vse skupaj malo hitreje. Nedavno se z otroki pogovarjamo, kako je kdo videti, in jih vprašam, kaj sem sedaj jaz zanje, mlada, srednjih let ali stara. Vsi so rekli, mami ti si stara. Jaz pa mislim, kako sem še mlada …