Nezaželen otrok

Odsevi nekega življenja, 1. del

V svojo sredino sredi prostranih gozdov, v daljavi se je dalo slutiti nekoč mogočen grad, ki pa ga je že zdavnaj načel zob časa, sta me povabili Mojca in Jelka, nečakinja in teta. Življenje, ki je Mojco, rojeno leta 1961, do te mere zaznamovalo, da se je morala leta 2000 upokojiti, si zasluži, da se o njem kaj tudi zapiše.

Najprej je prevzela besedo Jelka: »Zadnja leta smo vsi vedeli, da ima naša Mojca hude psihične težave. Zakaj in od kod, pa se ni nikomur niti sanjalo. Lahko bi nam sicer sama povedala, a je nekatere najbolj ranljive in boleče skrivnosti hranila zakopane v najglobljih kotičkih svojega srca. Nekoč pa, bila sem ravno sredi nekega sestanka, so me poklicali: 'Hitro, hitro pojdi, iz bolnišnice kličejo, menda je nekaj nujnega.' Kar streslo me je od groze, saj sem najprej pomislila, da se je zgodilo kaj hudega komu od otrok. Glas na drugi strani me je spravil na kolena, saj me je odločno prosil, naj pridem, češ da zdaj je pa zadosti; da moramo ugotoviti, kaj se dogaja z Mojco. Zunaj je snežilo, komaj sem vozila po nevarni cesti, tako grozne razmere so bile. Pa še tresla sem se od strahu. Zdravnica me je pričakala že pri vhodu. Predlagala mi je, naj Mojco povabim na kavo, potem pa naj jo direktno, brez olepševanja vprašam, od kdaj naprej jo je oče posiljeval. Si morete misliti! Oče je posiljeval mojo nečakinjo! Ne, ne, samo tega ne! Zakaj tega nisem opazila, prepoznala? Mislila sem, da mi bo srce razneslo od žalosti in tesnobe. Komaj sem se držala pokonci.

Mojca je bivala na zaprtem oddelku na psihiatriji. Zelo me je bila vesela. Po krajšem klepetu o vremenu in razmerah na cesti sem jo objela in stisnila k sebi. Sedaj ali nikoli, sem si rekla. 'Mojčika, povej mi, kdaj se je prvič zgodilo? Kdaj te je oče posilil?' Mojca je iz sebe izpustila nečloveški krik in se še bolj stisnila k meni. Trepetala je po celem telesu. 'Ne, ne morem, nočem ti povedati. Oče nas bo vse pobil. Tako je obljubil, če kaj izdam.' Ubogi ubogi otrok! Nam se je pa smilila zgolj zaradi modric, ki jih je imela! V tistem trenutku, ko se me je oklepala, sem se nehote spomnila še nekega drugega dogodka: Moja mama Angela, njena babica, je imela rojstni dan. Mojčina mami je bila namreč moja sestra. Na obisk je prišla tudi Mojca. Stara je bila pet let, k sebi je stiskala punčko. Če zaprem oči, jo vidim pred seboj: na sebi je imela plašček in kapo na glavi. Noge je imela v natikačih, po nogicah so se ji vlekle krvave sledi. Starejša sestra, ki je sedela za pečjo, me je pogledala in se začudila, od česa ima take krvave 'štrece' po nogah. Mama je pripomnila, da se pri njih nekaj čudnega dogaja, pa ne more ugotoviti, kaj. Ravno sem želela nekaj pripomniti, verjetno to, da bomo morali biti bolj pazljivi, ko se je od zunaj zaslišalo kričanje otrok. Neka deklica je med igro mojega sina z motiko udarila po glavi. Krvavečega in prizadetega sina sem zavila v odejo in odhitela z njim do avta ter k zdravniku. Priložnost, da bi o teh krvavih 'štrecah' izvedeli kaj več, je bila za dolgo časa izgubljena. Nikoli več ni bilo podobne priložnosti, za kar mi je še danes neskončno žal. Šele ob omenjenem obisku na psihiatriji, ko jo je psihiatrinja prosila, naj nariše svojo družino, pa je očetu na koncu z vso močjo počečkala spolovila, se je klobčič začel odvijati. In potem so neki čudni spomini ponovno priplavali na dan. Nekoč me je Mojčika vprašala, ali je kaj atiju podobna. Ko sem prikimala, je zakričala. Verjetno je po vsem, kar se je dogajalo, upala, da oče ni bil njen oče.«

Mojca: »Moja babica Angela je imela 18 otrok. Sedem fantov in sedem deklet je ostalo živih. Moja mati Marta je še zelo mlada spoznala očeta Franca, ki je bil prav tako iz številne družine. Pred 18. letom je zanosila, babica je morala podpisati, da se je lahko poročila; 12. avgusta sta se poročila, 16. avgusta sem se rodila. Kasneje, ko sem bila že odrasla in sem pogosto razmišljala, kako to, da me je sovražila, sem pomislila, kaj pa, če res nisem bila od ata. On je šel k vojakom, doma je bila sama, kdo ve, kaj je počela ... Lahko se me je želela znebiti že med nosečnostjo, pa ji to ni uspelo?«

Jelka: »Bom povedala, kaj se je dogajalo, ko je šla sestra Marta rodit. Mama mi je to zgodbo neštetokrat povedala. Že doma je sikala, da bo otroka vrgla v vodo. Da ga ne mara in podobne reči. Mamo je ob teh besedah zelo skrbelo. Saj veste, človek je pa le človek, četudi majhen otrok, komaj rojen. Pa še strah jo je bilo, kaj bodo ljudje rekli, če res stori kakšno neumnost.

Leta 1961 so imeli avto le redki. Komaj kdo je bil zaposlen, plače so bile zanikrne, veliko se je pijančevalo. Ni bilo lahko. Ženske smo hodile rodit kar z avtobusom. Nikomur ni bilo mar, kako smo se počutile. Ko je mama pospremila Marto do avtobusa, ji je ta še enkrat zasikala, da bo 'froca' vrgla v reko, da ga domov ne bo prinesla. Mama je šla v 'fabriko', kjer so edini imeli telefon. Poklicala je v porodnišnico in povedala, kakšne skrbi ima. Zabičala je zdravniku, da Marte ne sme same spustiti domov, da mora počakati, da pride ona ponjo. Takrat je bilo še tako, da smo bile sedem dni po porodu v bolnišnici. Mama je šla čakat hčerko pred vhodna vrata. Vzela je Mojčiko v naročje, da bi jo ona nesla, pa ji je Marta ves čas nagajala. Da ne, pa ne, pa ne, da bo že sama. Do avtobusa sta morali iti tudi čez most. Takrat pa je Marta hotela zagrabiti povito štruco in jo vreči čez ograjo. Ni ji uspelo, ker je bila mama močnejša. Vso pot do doma je preklinjala in grozila, da bo že našla priložnost, da se otroka znebi.

Za otroka ni imela niti ene majčke, niti ene pleničke! Sestre in mama smo potem iz starih oblek delale majčke, ženske nogavice smo skupaj sešile, da je imel otrok kaj obleči. Rjuhe smo razstrigle za plenice. Marti je šlo na živce, ker jo je mama ves čas kontrolirala. Nekoč je spokala svoje borno imetje in se preselila drugam. Tam šele je Mojčika trpela! Ni ji menjala pokakanih plenic, ni je hranila, nikoli je ni pocrkljala. Sosedom je šel nenehen otrokov jok na živce.

Pa se je pri mami oglasil neki moški in povedal, da se otrok dere dan in noč. Mama je delo izpustila iz rok in stekla za moškim, ki jo je odpeljal do tistega stanovanja. Tam pa so jo pričakale grozote. Deklica je bila polulana in pokakana, steklenica s postanim in skisanim mlekom pa je bila zelena od plesni. Vse, kar je otrok pojedel, je izbruhal. Po izločkih je smrdelo vse, tako po tleh kot po divanu in po mizi. V solzah je za silo umila ubogega otroka in ga odnesla s seboj domov.

Potem je morala punčka zaradi pljučnice še v bolnišnico. Zdravniki so ugotovili, da je nekaj narobe tudi z njenimi očmi. Na svetlobi so begale sem in tja. Sprva so mislili, da zato, ker je bila v domačem okolju ves čas samo v temi, a so pozneje ugotovili, neko očesno bolezen, ime sem pozabila. Mojca je dobila očala, imela je dioptrijo 4,5.«

(Nadaljevanje prihodnjič)