Kolpa

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. avgust 2020 / 22:28

Svojo pot smo s Cerkniškega jezera nadaljevali proti Staremu trgu pri Ložu.

Kraji so majhni, smo v povirju reke Obrh, enega od sedmih izvirov Ljubljanice. Kraški svet, ki povzroča presihanje potokov in ponovne izvire v drugem kraju z drugim imenom, ter nadmorska višina so razlog, da se Ljubljanica v teh krajih pravzaprav rodi in na Ljubljanskem barju pride ven. Tako se v pripeki popoldanskega sonca že drugič vzpenjamo v klanec, tokrat proti kraju Hrib - Loški potok. Celo hotel imajo tam, ki nudi foto safari – opazovanje medveda. Lovci odpeljejo goste na kraj, kjer krmijo medveda in na varni razdalji z vso potrebno opremo ga lahko opazujete v naravnem okolju. Sledi zopet čudovita pot, kjer se gozd prepleta s travniki, cesta se vije mimo samotnih vasi. Pa ni tako odmaknjeno, sem iz Ljubljane pripelje celo avtobus, ki ob predhodni najavi sprejme tudi kolesa. Torej se lahko pripeljete z avtobusom in proti Kolpi nadaljujete po njenem najlepšem delu, ki nam je še preostal. Naselja imajo imena Travnik, Trava, Šegova vas. Janez je poznal znanca, ki se je rodil v teh krajih in se po osnovni šoli odselil v Ljubljano. Danes, na stara leta, z nostalgijo pripoveduje, kako je bilo tukaj v njegovi mladosti. Po poti, kjer smo se mi vozili z udobnimi sodobnimi kolesi, je on kot fantiček s kolesom, ki je bil tedaj na voljo, kolesaril v Čabar. Tam so bili kovači in so ga poslali kupit grablje, motike in drugo orodje. Z vasi Trava vodi potem spust v Čabar. Pot nas je vodila ves čas ob vodi, najprej ob Čabranki, pri Osilnici pa se že srečamo s Kolpo. Pot ob Kolpi pa je milina. Voda, neprometna cesta, kolesarji, kadar si zaželite osvežitve, se lahko namočite ali kopljete v vodi, kakor pogumni ste. Ko se vozimo vzdolž reke, si mislim, če bi bilo to sedaj v Avstriji, recimo ob Dravi ali Muri, bi bili na pet kilometrov urejeni kampi, bazeni in naravna kopališča, tukaj pa je bolj divje. Taborniki so imeli svoje poletne kampe. Pa sem kmalu lahko uživala sladkosti zarečenega kruha. Kampi in apartmaji so se vrstili drug za drugim in ljudi je bilo polno. V Radencih smo se vozili po pešpoti tik ob vodi, ki gre do najjužnejše točke v Sloveniji – Kot pri Damlju. To je bilo prav adrenalinsko in vsi smo uživali v taki vožnji. Srečali pa smo tudi vojake, ki stražijo mejo. Nad vsem zelenjem, vodo in naravo sem zelo navdušena, žica ob vodi pa je prav grda. Če služi svojemu namenu, naj bo. Upam, da se domačini počutijo bolj varne. Sledilo je nekajdnevno počitnikovanje ob Kolpi in potem vrnitev domov. S kolesom do Črnomlja in z vlakom v Ljubljano.

Če se že dolgo niste vozili z vlakom, ki zelo ropota in je v njem vroče kot v savni, družbo vam delajo Romi, priseljenci, kolesarji, posamezni upokojenci in kakšen študent, potem se podajte z vlakom v Črnomelj. Presenečeni boste, kaj vse nudijo Slovenske železnice …