Smernice za boljšo šolo

Za boljšo šolo (85)

Za boljšo slovensko šolo Janez Svetina poleg organizacijskih sprememb in uvedbe različnih programov za različno sposobne otroke predlaga tudi manj otrok v razredih, boljšo psihološko in pedagoško usposobljenost učiteljev in premišljen strokovni izbor ravnateljev. Šola se ne bi smela več ravnati po povprečnem otroku, pač pa bi morala biti prilagojena razvojnim potrebam različnih otrok, od zelo sposobnih in posebej nadarjenih do težko učljivih ali kako drugače oviranih pri učenju. Zato bi morala biti ob različnih programih tudi poučevanje in vzgoja diferencirana in individualizirana.

Da bi učitelji kljub primerni strokovni usposobljenosti lahko izvajali otrokom prilagojen pouk, pa morajo biti dobro opremljeni z različnimi pripomočki in učnimi gradivi, ki naj jih zanje pripravijo podporne institucije šolskega sistema.

Prisiljevanje k učenju in represivnost naj bi v tej drugačni šoli zamenjalo spodbujanje ustvarjalnega učenja in upoštevanje različnih sposobnosti otrok, njihovih zanimanj in že pridobljenih znanj. Znebiti se moramo prepričanja, da imamo odrasli, šola ali država pravico otroke siliti, da se bodo učili točno tisto, kar jim predpišemo, in jim hkrati določiti, kdaj se bodo morali česa naučiti. Šola prihodnosti naj bo kulturno bogato in razvojno stimulativno človeško okolje, v katerem bodo otroci razvijali svoje talente in svojo ustvarjalnost. Naj sami iščejo odgovore na vprašanja, ki jih zanimajo. Učenci naj ne bi bili več razdeljeni po razredih enake starosti, pač pa naj se sestavijo različno velike učne skupine po interesih, sposobnostih in učnih dejavnostih. S takšnim pristopom bo šola postala kraj, kamor bodo otroci radi hodili, saj bodo skozi zanimive dejavnosti odkrivali skrivnosti sveta in samega sebe, pravi Janez Svetina.

V takšni šoli se spreminja tudi vloga učitelja. Ta naj ne bo več prisiljevalec, priganjač in kaznovalec, pač pa otrokov prijatelj in pomočnik, ki ga bo vodil, usmerjal in mu svetoval pri učenju. Njegova avtoriteta ne bo več slonela na moči in represiji, pač pa na znanju, izkušenosti, kulturi in sposobnosti, da lahko pomaga otroku ali mladostniku v njegovem osebnem razvoju. V takšni šoli bi se moral tudi opustiti dosedanji način ocenjevanja znanja.

Svetina je prepričan, da bi morala biti kvalitetna šola prihodnosti zgrajena na nekaj pomembnih stebrih. Na prvem mestu omenja dobro telesno vzgojo, ki ne bi pomenila zgolj telesnega gibanja in razvijanja telesnih sposobnosti, pač pa bi služila tudi vzgoji značaja. Naslednji steber je dobra vzgoja mišljenja in intelekta, ki bi razvijala umske sposobnosti in vodila k pridobivanju umskega znanja, ki je potrebno za poglobljeno razumevanje sveta in življenja. Tretji steber je dobra estetska ali umetnostna vzgoja, da bi se učenci vsak dan ukvarjali z lepim v poeziji, glasbi, likovni umetnosti in drugih oblikah umetnosti. Tudi ta vzgoja bi vodila k vzgoji značaja. Poseben steber pa Svetina namenja prav vzgoji značaja, ki bi bila povezana z vsemi učenčevimi medosebnimi stiki pri učenju in delu in z vsemi njegovimi učnimi in življenjskimi dejavnostmi.

Vse te oblike učenja in vzgoje bi morale biti enakomerno kombinirane, da bi otrok v ravnovesju razvijal in kultiviral vse plati svoje človeške narave. Učitelji naj bi otroke navadili na samostojno učenje in pametno izbiranje v poplavi vseh mogočih informacij.