Drava

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 22. julij 2020 / 13:30

Ob reki Dravi od izvira v Toblachu na Južnem Tirolskem pa do izliva v Osijeku vodi lepo urejena kolesarska pot. Do Varaždina je označena kot R1, »Drauweg«, in je razdeljena na sedem etap. Pot smo prekolesarili tudi že z otroki, tokrat pa sem sama obiskala prijateljico, ki se je preselila v Lind im Drautal, ki se nahaja v drugi etapi kolesarske poti ob Dravi.

Z vlakom sem se peljala do Beljaka, potem pa po kolesarski poti vse do Linda im Drautal. Ko se človek umesti na pot, je vožnja zelo enostavna. Pot je večinoma namenjena le kolesarjem ali lokalnemu prebivalstvu in nas vodi tik ob reki, med polji in vasmi, le redko prečka glavno cesto le toliko, da se zopet priključi novi povezavi. Kolesarji se vozijo ves čas in jih je veliko, večinoma so starejši in družine z otroki. Pot je odlično označena, urejena, polno je lokalov, kampov, gostiln in drugih prenočišč. Travo ob poti so čistili komunalni delavci, v oči pa mi je padel letak, kjer so vabili domačine, prostovoljce, da pomagajo kositi ob kolesarski poti. Ko se tako voziš med polji in med vasmi, opaziš, kako živijo. Veliko je bilo kokoši, ki so se pasle ob kmetijah in tudi ob stanovanjskih hišah. Imele so majhno ogrado in so svobodno tekale po travi. Avstrija se je zavestno odločila, da bo do leta 2020 ukinila in prepovedala baterijsko rejo kokoši. Kakovost bivanja in življenjski prostor živali je pomemben. Torej, vidiš živali, ki se pasejo. Prav tako opaziš na več kmetijah samopostrežne trgovinice, kjer podajajo svoje izdelke. Lesena utica, kjer je več hladilnikov, v njih pa mesni in mlečni izdelki, zelenjava, sokovi, marmelade, med, volnene nogavice … Vse, kar pridelajo in predelajo doma sami, in da je ponudba večja, ponudijo še izdelke od kakšnega drugega kmeta. Vse deluje na zaupanje, vzameš, plačaš, ponekod so prosili še, če zapišeš, kaj si vzel, in tako se lokalno oskrbujejo.

Nazaj sem se vračala po isti poti in v Beljaku naletela na težavo. Na vlaku ni bilo več prostora za kolo. Prostor za kolo je treba rezervirati nekaj dni vnaprej in jaz ga seveda nisem. Janez je lahko prišel pome čez dobre tri ure. Naj čakam v Beljaku ali naj mu kolesarim naproti, se menim sama s seboj. Lahko si mislite, kaj sem izbrala in nadaljevala pot ob Dravi navzdol. In tako sem ga pričakala v kraju Šentjakob v Rožu. Opazovala sem, kdaj bom srečala prvo slovensko besedo. V Rožeku je bila na mostu tabla tudi v slovenskem jeziku, kjer je bilo razloženo, da so umetniki več mostov čez Dravo okrasili z različnimi inštalacijami. V dolini Roža so bile vse krajevne table dvojezične. Peljem se mimo zelo stare majhne cerkve. Ustavim se. Bila je odprta in vstopim. Na oboku je z veliko pisalo Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Do Šentjakoba je bilo potem še več informacijskih tabel, kjer je bila vsebina tudi v slovenskem jeziku. Da je slovenski živelj tukaj res doma, opazi tudi popotnik.