Toliko možnosti

Živimo le eno od možnosti, ki nam jo ponuja življenje. In mislimo, da je edina. Ni res. Mi si preprosto ne moremo dopustiti drugih možnosti.

Astronomi so odkrili novo galaksijo, ki je od Zemlje oddaljena 13 milijard svetlobnih let. Lahko si predstavljamo hitrost sto kilometrov na uro, letalo ima hitrost približno devetsto kilometrov na uro. Nekako še razumemo (tako pravijo znanstveniki), da ima svetloba hitrost 300.000 kilometrov na uro. Tako od Zemlje potuje do Lune dobro sekundo. Recimo, da razumemo. Svetloba od Zemlje do Sonca potuje osem minut. Recimo, da še nekako razumemo. Ampak da svetloba potuje 13 milijard svojih let do neke galaksije (karkoli že tam je, če sploh je), tega si preprosto ne moremo predstavljati, tega ne moremo razumsko dojeti. Največ, kar je, lahko zaupamo, da je to res.

Nekaj podobnega je z našimi možgani, kjer je približno sto milijard živčnih celic (nevronov). Te živčne celice se med seboj povezujejo (sinapse) in teh povezav je v prvem mesecu življenja en kvadrilijon (to je 10 in 24 ničel). Nepredstavljivo. Da je možnosti še več, se sinapse zaradi našega razvoja ves čas spreminjajo, tako da praktično ni mogoče ugotoviti, koliko možnosti povezav nam ponujajo. Skratka nekaj, česar si ne znamo predstavljati.

Torej, narava nam je dala neskončno možnih situacij, v katerih se lahko znajdemo. Morda tako lažje razumemo, da dan ni enak dnevu. Narava nam omogoča ogromno možnosti, v katerih se tako ali tako znajdemo. In naša napaka je, da se oklepamo ene in edine možnosti, ki jo živimo. Pravimo, da se ne da nič spremeniti, da je pač takšno življenje, da so razmere zaostrene in da se bomo kar držali, česar smo navajeni. Za to, da se zavestno ne podamo v nove poti, dobimo vedno dovolj izgovorov: doma so me naučili, naj se ne izpostavljam, naj bom priden in naj sledim svojemu rodu; izšolal sem se za mizarja – naj ne kompliciram in naj se držim tega poklica do konca življenja; mama me ni imela rada in to naj bi me določalo do smrti; v osnovni šoli sem ponavljal razred, so rekli, da sem neumen in sedaj živim njihove ugotovitve; stari oče je pil, oče je bil alkoholik – pravijo, da je pričakovano, da sem pijanec. Ko gledam novice, vidim same katastrofe, prepire ... nič se ne da storiti … In tako živimo eno in edino možnost. Ne vidimo neskončno možnosti, ki nam jih omogočata narava in naši možgani. Nehajmo travmatizirati in iskati, česa se ne da narediti. Ogromno možnosti za lažje življenje imamo. Resda ne moremo kar skočiti iz svoje kože, res je tudi, da ne moremo preskočiti težkih dogodkov, še bolj pa je res, da vedno lahko zavzamemo drugačen odnos do lastne zgodovine, lastnega rodu, samo mi lahko spremenimo odnos do lastnih napak, mi lahko spremenimo odnos do lastnih otrok, do staršev. Vse te možnosti imamo že podprte s svojimi možgani, le stopiti moramo na to pot. Čudovita je naša narava.