Češnje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 08:34

»Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …« Kdo ne pozna te pesmice? Prve češnje v naših krajih težko čakamo. Običajno pridejo iz Goriških brd in so vodene, kisle. Prijatelj, ki je od tam doma, se vedno čudi, kaj vse na Gorenjskem pojmujemo kot dobre češnje. Za nas so običajno vedno dobre, ker so redke, nimajo jih povsod, ne jemo jih celo poletje. Že v preteklosti so Brike s košarami na glavah nosile prodajat češnje po cerkljanskih in idrijskih hribih. Rubinasto rdeče češnje so bile znak prestiža, nečesa redkega, pregrešno dobrega. Češnje, ki zrastejo na Gorenjskem, so običajno malo bolj grenke. Podnebje in zemlja sadežem dasta svoj pečat in po mojem naše češnje ne bodo nikoli tako sladke in okusne kot tiste iz Goriških brd ali iz koprskega primorja.

Prve češnje pri nas doma pojemo, kolikor bi jih prinesel. Potem pride ne vrsto češnjev zavitek. Vprašala sem dva slaščičarja, kaj je zanju najboljša sladica, in oba sta odgovorila, da češnjev zavitek. Zakaj? Ker ga naredijo praktično brez dodanega sladkorja. Za dober zavitek potrebujemo domače vlečeno testo, ki mora biti ravno prav mehko in ne preveč trdo. Najbolje je, če kar čez noč počiva, namočeno v olju. Potem ga z lahkoto razvlečemo čez celo mizo. Za pripravo zavitkov imam doma staro rjuho, ki jo uporabljam zgolj in samo za zavitke – brez rjuhe ne znam pripraviti te sladice. Med zavitki je češnjev izjema, ker se po receptu pripravi podložna krema iz masla, rumenjakov, snega iz beljakov in stepene smetane. Ta krema vsebuje praktično ves dodani sladkor. Po tej kremi posujemo češnje. Testo potresemo s prepraženimi drobtinami in zavijemo (brez rjuhe to nikakor ne bi šlo). Zavitek zrežemo na tri dele in položimo v pekač. Ne vem, zakaj se najlepše zreže s krožnikom. Debelejši kot je rob, lažje in lepše se odreže. To sem gledala že pri različnih izkušenih kuharicah in prav vse so rezale zavitek s krožnikom. Zavitek postavimo v pekač in spečemo. Ko je pečen, ga pokrijemo z mokro kuhinjsko krpo, čez pa položimo še več suhih kuhinjskih krp. Tako skorja postane mehka in najboljša sladica po mnenju strokovnjakov je pripravljena. Še en postopek moramo opraviti prej: češnje je treba razkoščičiti. Za to uporabljamo imenitno napravo, ki razdeli češnje na koščice in sadež. Naj delam še tako pazljivo, češnje s koščicami se pretihotapijo v posodo, kjer naj bi bili le razkoščičeni sadeži, potem pa moramo koščice iz samega zavitka izločati. Ne vem, kako je pri vas, jaz imam s tem vedno težave.

Ko dozorijo češnje, to zelo dobro vedo tudi v bolnišnicah. Veje so krhke in segajo visoko v nebo. Ljudje želijo obrati prav se plodove in tako se obiranje češenj za mnoge konča v bolnišnici. Bojda tem pacientom pravijo kar »češnjarji«, kjer jih je vsako leto kar nekaj. Morda ljudje s tako izkušnjo ne posegajo tako željno po češnjah. Torej uživajmo, dokler češnje so. Letos jih je veliko. Pa srečno pri delu z njimi …