Tekstil je dober, lep in je umetnost

To dokazujejo študenti oblikovanja tekstilij in oblačil ter notranje opreme, ki se s svojimi deli predstavljajo na skupinski razstavi Bien 2020. Obsežna razstava, ki je na ogled v Layerjevi hiši in še nekaterih lokacijah v mestu, je poklon tekstilni tradiciji Kranja.

Toliko tekstila v Kranju že dolgo ni bilo na ogled. Tekstila, ki ni le oblačilo ali predmet v službi vsakdanje rabe, ampak je tudi razmislek, pogled nazaj, zgolj preblisk, pripoved, dolga zgodba, upanje v prihodnost. Če je tekstilna industrija tradicija Kranja in hkrati njegova preteklost, bo v trajanju razstave do 5. julija, zagotovo pa še mnogo dlje, tekstil tudi umetnost.

V Layerjevi hiši so v projektu Bien 2020 združili moči s Katedro za oblikovanje tekstilij in oblačil na Oddelku za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Fakultete za dizajn, pridružene članice Univerze na Primorskem. Rezultat sodelovanja je aktualna skupinska razstava del 136 študentov oblikovanja tekstilij in oblačil ter notranje opreme, ki so sodelovali v 12 različnih projektih, ki so na ogled na prav toliko lokacijah v kranjski kulturni četrti Layerjeve hiše in okolice do Khislsteina, kleti Mestne hiše in Mestne knjižnice Kranj. Študenti obeh fakultet so ustvarili dela širokih interpretacij na dano tematiko. Lahko bi rekli, da so nastali konglomerati sodobnosti s preteklostjo, novi pogledi na dosežke prednikov in nove oblike presejanih znanj iz nekih drugih časov.

Da bi lažje vstopili v razstavni projekt, so v lanskem letu študentje sodelujočih fakultet obiskali Kranj in se s serijo predavanj podrobneje spoznali z njegovo tekstilno preteklostjo in z njegovo umestitvijo v naravni prostor. V Layerjevi hiši z razstavo namreč želijo spodbuditi razmislek o umestitvi tekstilne dediščine v kranjski kulturni prostor – pri mladih ustvarjalcih, z razstavo tudi pri nas, obiskovalcih.

»Sodobna tekstilna ustvarjalnost je na Gorenjskem zelo živa in nemalokrat gre za primere prenosa znanja in veščin s starejših generacij, ki so bile aktivno vpete v obrti in tekstilno industrijo. Ta vez se nam zdi smiselna, hkrati pa je pomembno povezovanje z izobraževalnimi institucijami, da se te vsebine lahko razvijajo trajno. Projekt Bien je nastavek za razvoj programa tekstilnega bienala, ki bi na podlagi dediščine spodbujal in združeval sodobne prakse trajnostnega oblikovanja in tekstilne umetnosti,« je med drugim povedala Zala Orel, članica programske ekipe, v kateri so še Marija Jenko, Arijana Gadžijev, Katja Burger Kovič, Jana Mršnik, Živa Bertoncelj in Damjana Celcar, ki je ob tem poudarila velik pomen povezovanja fakultet s centri kulture in s tem možnosti kreativnega izražanja: »Ta projekt in razstava sta prelomni dogodek na področju tekstila v Sloveniji.«

Čudoviti svet tekstilij

Osrednje razstavišče je Layerjeva hiša s svojimi galerijskimi prostori in prostorčki, tako v hiši kot zunaj nje, pa tudi na ulici in seveda v Galeriji Stolpa Škrlovec. V večjem delu stolpa se sprehodimo skozi neke vrste spomine na Tekstilindus. O tem govori tudi naslov postavitve Hommage a Tekstilindus, ki so jo pripravili študenti tretjega letnika smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani. Gre za »alejo« digitalno potiskanih tekstilij, za katere je 22 študentov navdih iskalo v knjigah vzorcev tega paradnega tekstilnega konja v nekdanji državi, ki jih hrani Gorenjski muzej. Stečaj Tekstilindusa je namreč trajal do lani, kar rekordnih 22 let in en mesec. Pri tem se avtorji sprašujejo, ali je tekstilija za nas še vrednota. Bomo znanja o nastanku tekstilne površine sploh znali predati zanamcem ali se bomo zadovoljili s produkcijo tekstila daleč od naših oči?

V urbani instalaciji, na ogled je v medprostoru, poiščemo tekstil v desetih zavrženih televizorjih. Avtorja Anže Orešnik in Maja Zupanc sta v postavitvi Vsebina X zavrženim predmetom odvzela uporabno fizično vsebino in jo z uporabo tekstila spremenila v medij z globljim kulturnim sporočilom. Celotno kompozicijo zaključujeta dva ležalnika s potiskanima vzorcema Franceta Prešerna in železnice v Kranju.

Tudi na Češnjevem vrtu in v Galeriji Layerjeve hiše je na ogled nekaj zelo zanimivih umetnin iz tekstilij. V Mahlerci je na ogled tekstilna instalacija sita, v kateri Hana Tavčar izhaja iz rokodelskega izročila izdelovanja sitarskih tkanin iz konjske žime, nekoč cvetoče obrtne dejavnosti v Kranju in Škofji Loki.

V projektu Nitne strukture x Kranj se študenti sprašujejo, kako povezati vezenje z arheologijo in zgodovino Kranja, z razvojem arhitekture in Plečnikom, s kulturo, splošnim tehnološkim napredkom in s posebnostmi posameznih tekstilnih obrti, ki so prerasle v ogromne tovarne. V nadstropju navduši stol iz lesa in bombažne niti z naslovom Plečnik je udoben Marije Okršlar in Lenarta Šolarja, za katerega sta našla navdih v slepih Plečnikovih arkadah nad stopniščem z vodnjakom. Isti motiv je k ustvarjanju stola Ujeti v Kranju spodbudil tudi Klaro Kališnik in Ano Križnar, ki sta pri tem uporabili kovinski stol, volnene niti, bombažno tkanino in pleksi steklo.

Tekstil in spomini

V območju kavarne so predstavljene različne tekstilne tehnike, recimo pletenje, naj bo to za ogrinjalo, blazino, stol, spalno vrečo ... Na lokaciji kavarne Khislstein je serija del več avtorjev in avtoric, ki so sledili naslovu Vtkani spomini. Projekt predstavlja spoj mesta in okolice Kranja ter dediščine sitarstva. Na lesenih paravanih so nastale tekstilne kompozicije v različnih kombinacijah ročnih tehnik. Eno izmed njih z naslovom Živim v Kranju je ustvarila Kranjčanka Nadja Arhar. »Gre za tri poglavja v mojem življenju. V otroštvu sem s šestimi leti začela igrati klavir in flavto, hodila sem na solo petje, v najstniških letih sem pristala na trdnih tleh in se marsikaj naučila, danes sem spoznala samo sebe, vem, kaj me navdihuje, študiram in se ponovno posvečam glasbi in plesu,« svoje delo razlaga mlada avtorica.

V Kleti Mestne hiše s projektom Prostorska tekstilija razstavljajo štiri študentke, ki se v svojih delih dotikajo 150. obletnice prihoda železnice v Kranj, kranjske čebele, arhitekture in naravnega okolja.

V Mestni knjižnici Kranj je svoje delo razstavila Špela Hudobivnik iz Cerkelj. Del instalacije so vezenine njene babice. Če se Bien na sodoben način poklanja tekstilni tradiciji Kranja in Gorenjske ter predvsem tekstilnim delavkam, je Hudobivnikova v projekt vnesla svojo intimno zgodbo in povezala tradicijo in sodobnost znotraj svoje družine in več generacij.

V galeriji Na mestu pred knjižnico pa so predstavljene vizualizacije študentov, kako bi lahko bil videti razstavni paviljoni v prihodnosti. Ti govorijo tudi o prvotni ideji bienala, katerega izvedba bi bila prihodnje leto. Bien 2020 je torej odličen poligon za nova druženja s tekstilom – na ogled bo do 5. julija, vse tu opisano in še mnogo več.