Raznolikost

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 2. junij 2020 / 14:20

Ko pomislimo na raznolikost, se nam utrne marsikaj. Raznolika je lahko dežela, družba, vas, pokrajina, obleka. Tokrat imam v mislih raznoliko hrano. Običajno smo s pečenjem na žaru v naših krajih začeli s prvomajskimi prazniki, letos smo zaradi dela od doma in lepega vremena s tem začeli že prej. Ko se vozim mimo gostiln, ki so v času krize popolnoma samevale, je na več krajih opaziti pujska, ki se mamljivo vrti na ražnju. Ljudje se vračajo tudi v gostinske lokale, gostilničarji pa se trudijo še bolj, da bi goste zopet lahko razvajali.

Na našem domačem žaru smo običajno pekli meso različnih vrst, oblik in okusov. Zraven smo narezali paradižnik, čebulo, ajvar ali gorčico in to je bil piknik. Ne vem, kaj me je letos nagovorilo, naj izbor malo razširim. Morda različne reklame za žarjenje, popularnost, več časa, ko je človek sam s seboj in ima čas premišljevati in se potruditi malo bolj. Tako smo ob več različnih vrstah mesa sedaj pripravili tudi sir in veliko pečene zelenjave. Meni je všeč okus po dimu in oglju, zato uporabljamo klasični žar z ognjem. Vse to meso je precej mastno; če pečemo na plinu, moramo olje še dodajati, če pečemo na oglju, se le malo odcedi, še vedno pa vsebuje veliko maščobnih kalorij. Moški skrbijo za ogenj in vse, kar se peče zunaj, ženske pripravimo ostalo. Letos me je nagovorila pečena zelenjava. Tako v ponvi spečem šampinjone, bučke, beluše, papriko. Solata je paradižnikova s kumarami in papriko. Po vrhu potresem tanko narezane olive, artičoke in feta sir. Odraslim je čudovito, otroci pa ven izbirajo vse, kar jaz mislim, da je zraven za okus. Domač kruh je vedno pri roki, ne sme manjkati mlada čebulica in različne omake. Ko je vsega drugega toliko in je očitno malo drugače, meso ostaja. Potem ga jemo še drugi dan, tretji dan morebitne ostanke dobi le še pes. Tudi kadar imamo kakšno slavje v gostilni, je kuharica vedno vztrajala pri raznolikosti jedi, po možnosti takih, ki jih doma ne pripravimo ravno pogosto, vseeno pa morajo biti tudi preverjene klasične jedi. Brez tega si ne bi upali postreči večje množice povprečnih gostov.

Torej raznolikost v hrani vsem ugaja. V umetnosti je različnost še sprejemljiva, čeprav je v glasbi hitro ritem, ki nekomu zelo ugaja, za drugega pa je hitro kar nekaj. V modi je različnost še kar dobrodošla, odvisno, kje se gibljemo, smo na dopustu, v službi ali na zabavi. Ko preidemo na različnost v družbi, med ljudmi, tukaj pa smo hitro na tankem ledu. Preveč različnih ljudi nas lahko moti, mnogi se počutijo ogrožene, morda se je bolj varno gibati med sebi podobnimi ljudmi. V naravi je različnost – biodiverziteta edina možnost preživetja, različnost je bogastvo in pogoj za obstoj populacije. V kulinariki je raznolikost popestritev okusov, vsakdanjika. V družbi je izmenjava različnih mnenj naše največje bogastvo, v praksi pa ga je pogosto tako težko izvajati in uskladiti. Ko bi se v vsej tej raznolikosti zgledovali po kulinariki, se ne bi nikoli zmotili ali komu zamerili …