Jaz sem originalno iz Kranja

»Jaz sem že nekaj pripravil ... Rodil sem se 7. aprila leta 1967 na lep petkov sončni dan. Pet minut do druge popoldne. Mama je zjutraj še delala v Gorenjskem tisku … In prvih par ur življenja je bilo res pestrih. Tu pa bi se malce ustavil,« začne pogovor Bojan Bešter. Izbruhne v smeh: »Šalim se. Kar povprašaj, kar te zanima.«

Bojan Bešter je amaterski igralec, ki je svojo prvo vlogo odigral v kranjskem Prešernovem gledališču pred 33 leti kot član takratne mladinske skupine, iz katere se je potem razvilo Gledališče čez cesto. Kasneje je deloval pri Cvetu Severju, ki je imel prostore v gradu Khislstein. Tam je bil sedanji BB Teater še sekcija. Ko so ostali brez prostorov, sta se našla dva mecena, ki sta mu odstopila prostor v središču Kranja, kjer sedaj počasi nastaja dvoranica Kulturnega društva BB Teater. Tu pa Bojan Bešter veliko postori sam. Pravi, da kot se z veseljem loti izdelovanja neke scene za igro, uživa tudi v urejanju prostorov, ki počasi dobivajo videz male gledališke dvorane. Za zdaj so se v njej zgodile predvsem predstave za prijatelje, a upa, da prostor kmalu doživi tudi resnejšo premiero. Pravzaprav na svoj trenutek čakata kar dve premieri, nadaljuje. »Zalezujoč Godota Draga Jančarja, ki nam je dovolil, da jo ponovno uprizorimo, in če se bo le dalo, bo tudi prišel na premiero predstave.« V bistvu so si po tridesetih letih privoščili spet eno pravo predstavo, se nasmehne in doda, da jo dela že s tretjo ekipo. Potem pa pripravlja še zanimiv igrani stand up z naslovom France, ustan!, pri katerem gre za zabavnejšega Prešerna, na odru pa mu bo delala družbo Prešernova starejša sestra Katra. Ima pa tudi mentorja, ki mu pomaga pri nastajanju besedila, in sicer Boštjana Gorenca - Pižamo.

Bešter upa, da bo igri septembra ali oktobra letos lahko predstavil publiki.

Bešter ali Prešeren

To je za ljudi velikokrat kar eno in isto. Po liku Prešerna je Bešter postal tako prepoznaven, da je med enim obiskom ekipe na Štajerskem k njemu pristopil mlad fant in ga vprašal: »Ti si pa originalno iz Kranja, kajneda?« To se je Bojanu zdelo izjemno zabavno in si je zapomnil. »Drugače pa že 12 let moj teater dela na Muzejskem vlaku, kjer igram vojaka, ampak to sedaj vse stoji – imeli bi že peto vožnjo, pa je zaradi nastale situacije vse odpovedano. Eden od bolj znanih likov je še berač na srednjeveških prireditvah. S tem likom bi prejšnji teden moral biti na Ljubljanskem gradu, pa tudi ni bilo nič,« skomigne z rameni.

V dvajsetih letih, kar ustvarja lik Franceta Prešerna, se je o njem veliko naučil, a ugotavlja, da še vedno o njem spozna kaj novega. Bojan želi Prešerna s svojim likom predvsem približati ljudem, ga prikazati bolj v človeški luči. Meni, da mu to kar uspeva.

Kako pa se je zgodba s Prešernom sploh začela, nas je zanimalo. Bešter se razgovori: »Bil sem plavalec, kasneje trener in sem veliko hodil po svetu. V velikih mestih so me vedno izjemno navdušili ulični umetniki kipi. Pa sem začel razmišljati, kako bi kaj takega izpeljal v Kranju. Zamisel sem omenil pokojnemu lutkarju Duletu Sokliču, ki mi je po ''kaj bi, koga bi, kdo bi lahko to bil'' predlagal Franceta Prešerna.« Bojan se spomni, da ga je takrat vprašal, ali je zmešan, saj vendar ve, kdo je Prešeren. Sam je namreč do njega gojil strašno spoštovanje in ga še vedno. Po tolikih letih ima včasih še vedno tremo, ko ga upodablja, doda. »No, potem sem se vseeno opogumil. Prvi Prešeren je bil samo ulični kip: postavil sem se sredi mesta in z oblačili vred sem bil ves bel. In ker je bila ideja dobro sprejeta, je Prešeren počasi stopil s podstavka, začel hoditi naokoli, ampak še vedno je bil tiho. Kasneje sem se odločil, da mu vlijem več človeškega, kar se je izkazalo za dobro odločitev.« In po osmih letih, ko je Prešernu postalo dolgčas, si je omislil še Julijo, se zasmeje.

Modernega Prešerna pa je iz njega izbezala koronasituacija. V tem času je Bešter sodeloval s TrainStation SubArtom, ki je dnevno pripravljal nekakšen »karantena šov« na internetu, kjer je bil en dan v tednu namenjen kulturi. »Bil sem Prešeren v moderni izvedbi. Javljal sem se iz prihodnosti in razmišljal, kdaj bom šel lahko ven. Vse skupaj je bilo prav simpatično.« V svojem humornem stilu še pristavi: »Pa še novo tehnologijo sem usvojil.« Zaključi, da je treba čas vedno izkoristiti.