S tekom so obkrožili občino

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Rekreacija / petek, 29. maj 2020 / 14:30

Pet članov Tekaške skupine Jesenice je v enem dnevu obkrožilo občino: enainpetdeset kilometrov, štiri tisoč višinskih metrov, dvanajst ur teka in hoje.

Jesenice – Pet Jeseničanov 'zrelih tekaških let': Nuša Jelenc (59), Draga Žbontar (53), Klemen Markež (47), Esmir Jusić (44) in Tjaša Žnidar (39) se je prejšnjo soboto lotila posebnega izziva: v enem dnevu so pretekli oziroma prehodili jeseniško občino po njenih mejah in jo tako »obkrožili«. Dolžina trase po skrajnih prehodnih mejah občine je znašala 51 kilometrov, v katerih so premagali kar 4000 višinskih metrov vzponov in spustov, za to so potrebovali dvanajst ur, brez postankov pa je to naneslo devet ur in enaindvajset minut.

Kot je povedala Tjaša Žnidar, ki je bila tudi idejna vodja izziva, se že več let ob sredah srečujejo na tekaškem treningu Tekaške skupine Jesenice. »Radi se odpravimo tudi v hribe, tako da vse večkrat sive ceste zamenjajo tekaški pohodi kam višje, kjer so razgledi lepši. Predvsem nas druži aktiven življenjski slog in želja po preživljanju prostega časa izven štirih sten,« je povedala Tjaša. Ker so torej kilometrov tako po ravnem kot navkreber vajeni, posebnih priprav niso potrebovali.

Startali so ob 5.30 v Lipcah, najprej tekli do Koroške Bele, kjer so takoj zagrizli v klanec, ki do najvišjega vrha občine Vajneža (2104 metrov) ne pojenja. »Prvi cilj smo osvojili v nekaj manj kot treh urah, nato pa po grebenski meji z Avstrijo nadaljevali preko Medvedjaka, Struške, Ptičjega vrha, Golice, Kleka, do Hruškega vrha, kjer je nato sledil strm spust mimo Rogarjevega rovta do Hrušice. Globoko smo vdihnili pred strmim vzponom do Zakopov na Mežakli ter nato v tekaškem ritmu nadaljevali mimo oddajnika na Škrbini in Planskega vrha, se spustili do Kočne, pod Vršami tekli do Blejske Dobrave, mimo Vintgarja, proti najnižji točki občine (465 metrov pred HE Moste) in nato skozi Kavčke čez dobravska polja nazaj na izhodišče na Lipcah, kjer smo krog sklenili okrog 18. ure.«

Najnujnejšo opremo, kot je nekaj hrane in pijače, vetrovke, so imeli s seboj v tekaških nahrbtnikih, tekaško popotovanje pa so jim močno olajšale dobro založene postojanke, za katere so poskrbeli družinski člani. Naklonjeno jim je bilo tudi vreme. »Prve tekaške korake je pospremil rahel, nemoteč dež, od Vajneža do Golice nas je v precej sivem dnevu priganjal veter, kar je bilo ugodno, saj nam ni bilo vroče in potrebe po vodi so bile zato manjše, ob popoldnevu, ko smo se bližali zadnjemu vrhu Karavank v naši občini, Hruškemu vrhu, pa se je razjasnilo. Ob vzponu na Mežaklo je kar močno pripekalo, tako da smo do Zakopov dobro 'zakuhali'. Smo si enotni, da je bil to najtežji del poti.« Sicer pa je bila pot povsod kopna, vremenske razmere idealne, poleg tega pa je to ravno čas polnega razcveta narcis. K uspešni izvedbi pa je veliko pripomogel ekipni duh. Kot pravi sogovornica, v družbi sotekačev kilometri tečejo hitreje. »Vse je v glavi, ekipni duh pa pri izvedbi takega dneva močno pripomore. Ponosni smo, da nam je skupaj uspelo udejanjiti še eno dobro zgodbo, nekaterim tudi zgodbo osebnih zmag,« še dodaja sogovornica.