Fusnote Andreja Brvarja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. maj 2020 / 13:48

»Dokler je bilo razmerje med njim, ravnateljem tehniškega šolskega centra, poročenim, očetom treh otrok, in njo, učiteljico matematike v istem centru, poročeno, materjo sina in hčere, samo skrivnost tolerantnega učiteljskega zbora, je nemoteno trajalo iz meseca v mesec. Sestajala sta se v njegovem kabinetu, zjutraj, pred poukom, med odmori ali popoldne, po pouku, včasih tudi večkrat na dan. Vse pa se je zasukalo v živo grozo tistega dne, ko je dijak med enim od odmorov na stopnišču slučajno pokukal skozi svetlobno okence, skrito med nadstropjema, in ju zalotil in flagranti. Nemudoma je segel po mobilcu, prizor na mizi sredi kabineta posnel in posnetek iz mladostniške objestnosti, mogoče tudi maščevalnosti, objavil na spletu, da je zakrožil z več tisoč kliki na dan, z več tisoč lascivnimi komentarji vseh vrst, v vseh mogočih jezikih, da so ga mimo zakonske zaščite zasebnosti v hipu pograbili mediji kot spolni škandal, kot zgodbo v javnem interesu, kot resničnostni šov, da se je tudi nacionalni televiziji zdelo umestno reagirati skupaj z njegovo izmikajočo se, zmedeno, jecljajočo izjavo, da po kakšnem tednu ni mogel več, da ni videl več naprej, obžrt pri živem telesu, da je zjutraj, ko bi se naj odpeljal k advokatu, poiskal v garaži ustrezno vrv in jo zazankal ... / Mreže vzrokov in posledic, življenja naša, mreže, v katere se zapletamo vse bolj in bolj do bridkega konca. / 'Človeka mojih let (75) prevevata predvsem dve življenjski občutji, občutje vse večje skrivnostnosti žitja in bitja ter občutje vse večje tesnobe zaradi bližine lastnega konca. Kot bi blodil vse globlje v kraško podzemlje, med vse bolj dih jemajočimi kapniki, a brez možnosti izhoda na površje.'« (str. 87–88)

Navajam tri pesmi v prozi. Prva je pesnikov zapis znane medijske zgodbe, ki pa je bila kljub tragičnemu koncu zelo življenjska. Brž za njo pa dve krajši »fusnoti« izpovedujeta občutje življenja, ki ugaša. Zakaj fusnote? »Kako barve na zadnjih Picassovih platnih bledijo v akvamarin, sivo in belo; kako Mušič na zadnjih avtoportretih zgineva v lobanjo, belo na črnem ali žgani sieni; meni pa so ostale fusnote, samo še fusnote kot hipni odzivi na sprotno dogajanje vse bolj razdrobljenega žitja in bitja v vse bolj razdrobljenem, fragmentarnem svetu.« Tudi če so te Brvarjeve pesmi res le fusnote, tvorijo že deseto od njegovih zbirk in znova pričajo o avtorjevi življenjski in pesniški moči. V postkoronarnem vzdušju se berejo pomirjujoče.