Žabja svatba

Zbirki več kot tisočih fotografskih nagrad je Aleksander Čufar iz Železnikov dodal še en poseben dosežek. Ameriška fotografska zveza PSA mu je v svoji reviji objavila prispevek o žabah, ki ga spremlja izbor čudovitih fotografij, ena od njih pa je tudi na naslovnici.

V svojo majsko revijo je ameriška fotografska zveza PSA uvrstila tudi obsežen prispevek Aleksandra Čufarja iz Železnikov z naslovom Žabja svatba. Čeprav je od odobritve do objave v PSA Journal minilo dobro leto dni, pa je sedaj Čufarjevo zadovoljstvo toliko večje, saj so mu poleg prispevka objavili kar trinajst fotografij in še naslovnico. Nanjo se je prebil kot prvi slovenski fotograf. Deležen je bil tudi čestitk Elene McTighe, predsednice PSA, ki sicer povezuje fotografe z vsega sveta.

Čeprav je kot izjemen ljubiteljski fotograf v tridesetih letih osvojil že več kot 1100 nagrad na natečajih po vsem svetu, je Čufar ponosen tudi na svoj najnovejši dosežek. Gre za plod njegovih dolgoletnih prizadevanj. Vrsto let je vsako pomlad dolge ure preležal pred mokrišči, da mu je uspelo v objektiv ujeti žabe, ki so sicer zelo plahe. V želji, da bi se jim lahko še bolj približal in posnel še boljše fotografije, je nemalokrat do pasu ali pa še globlje zabredel v mrzlo vodo in čakal … Tako je bilo tudi aprila 2000, ko je blizu Kočevja po dveh urah in pol prezebanja v vodi posnel krastačo, ki je pokukala na gladino, prekrito z vodno lečo. Takrat je nastal njegov prvi posnetek žabe, s katerim je požel velik uspeh. Prejel je več kot petdeset nagrad po vsem svetu; največ mu pomeni zmaga v kategoriji dvoživk na naravoslovni razstavi leta 2001 v Nemčiji.

Krastača, obdana z vodno lečo, je še danes ena Čufarjevih najboljših fotografij žab, ki so jo pričakovano objavili tudi v PSA Journal – skupaj z njegovimi kasnejšimi posnetki. Poleg krastač iz Kočevja in jezera zraven Prevalj so predstavljene tudi sekulje, ki jih je fotografiral v nekdanjem mokrišču v Dolenji vasi, in plavčki iz Veržeja. Plavčki so mu še posebej ljubi; gre za rjavo žabo, a samec v času ljubezni za tri dni pomodri. To fotografu omogoča čudovite barvne kontraste in tudi posnetke, za katere nekateri menijo, da jih v naravi ni mogoče narediti, kar pa ne drži, zagotavlja Čufar. Vselej je posebno pozornost posvečal kotu oz. strani fotografiranja, najraje je izbral protisvetlobo ali toplo večerno svetlobo, rumena ozadja je ustvaril s pomočjo odboja dreves, ki so, osvetljena s soncem, v vodo oddajala rjavo svetlobo ...

Čufar poudarja, da je potrebnih veliko pomladi, da ti uspe nekaj, kar vsi občudujejo. Na določeno mokrišče je odšel enkrat ali dvakrat v sezoni, da je žabe čim manj vznemirjal. »V pravem trenutku moraš biti na pravem kraju. Tudi niso vsako leto na istem mestu, če ni dovolj vode.« Ob posameznih nahajališčih žab je imel tudi kolege, ki so ga obveščali, kdaj se mu splača priti. »Pred leti, ko sem bil še član Foto društva Grča Kočevje, smo s fotografskimi kolegi vsako leto šli fotografirat žabjo svatbo. Vsak si je izbral svoj prostor, kjer je ležal tri ure. Ko so žabe začele prihajati ven, so skakale tudi po nas, še videle nas niso. V zadnjih letih je pa tako, da ti lahko inšpekcija zagrozi s prijavo zaradi vznemirjanja žab. Postalo je težje, sicer pa mi v zadnjih letih fotografiranje preprečujejo tudi zdravstvene težave.«

Da se je žabam lažje približal, si je nadel oblačila varovalnih barv. Z brežin jih je fotografiral v ležečem položaju, da so se gledali iz oči v oči, saj se mu zdi to najbolje za prikaz žab v njihovem okolju. Takšno fotografiranje je naporno, saj traja tudi do šest ur. Premikali se niso, če ni bilo zares nujno. »Po nekaj urah so vsaka tla zelo trda,« je pristavil v smehu.

Poleg vztrajnosti in poznavanja navad živali mora fotograf imeti tudi dobro opremo in vedeti, kako jo uporabljati. Čufar je sčasoma začel uporabljati kombinacijo teleobjektiva in macro obročkov, kar mu je omogočalo fotografiranje žab z daljše, približno metrske razdalje in s tem tudi več kakovostnih fotografij. Po dolgih urah ob mokriščih je sledilo delo v digitalni temnici, kjer se je lotil obdelave najboljših posnetkov, pri čemer pa vselej teži k temu, da je fotografija čim boljši odraz stanja v naravi.

»Ljudem pred leti niso bile nekaj lepega, ko pa vidijo moje fotografije, rečejo, da so prav lepe,« zadovoljno ugotavlja Čufar. Marsikdo žabe sedaj celo pomaga prenašati čez cesto, da jih čim več pride živih v mlake na žabjo svatbo.

Čufar je po osvojenih nagradah eden najuspešnejših slovenskih fotografov. Lani je osvojil rekordnih 211 nagrad, večinoma v tujini, kot prvi slovenski fotograf je pri mednarodni fotografski organizaciji pridobil naziv Excellence FIAP diamant 3, že sedem let zapored nagrade osvaja na vseh kontinentih ... »Dobra slika je super, a dobri ljudje, ki sem jih spoznal ob fotografiranju, so pa še veliko več.«