Tudi sama sem kit, ki išče pot

Besedilo: Minca Vodopivec
Kategorija: Mularija / četrtek, 7. maj 2020 / 14:16

Devetošolka Minca Vodopivec iz Osnovne šole Stražišče je takole naslovila svoj domišljijski spis, v katerega je prelila svoja razmišljanja v času karantene.

Danes je dan, ko Zemlja praznuje rojstni dan, vesela je, da ponekod lahko spet vidi modro nebo čez zakajena kitajska industrialna polja, vesela je, da brazilski deževni gozd počiva pred bagerji … A nekaj na Zemlji ni prav, nekaj, nekaj, nekaj ji ne ustreza! Zato se ne počuti kriva sama, počuti se krivo, da spušča nas v svoj vrt. In tudi jaz živim na tem vrtu, in čeprav se danes počutim kot osamljena roža sredi polja, iščem svojo pot v svoje sanje. Tako kot vsi na tem vrtu! Čeprav vemo, da je to težka naloga, verjamem v ljudi, ki trdno delajo in si predstavljajo mogočne sanje. No, in spet ste ujeti v moj filozofski krog!

Nika je ambiciozna punca, ki velikokrat pozabi, kaj jo ob vseh interesih staršev res zanima. A je vztrajna, čeprav v sebi prenaša skrivnosti. In danes je to neki običaj vseh prebivalcev na tem vrtu. Karantena mi je dala čas za razmišljanja – poleg poldnevnega razmišljanja o šolskih predmetih in konferencah na Zoomu. Ljudje so ambiciozni, a do vseh so skrivnostni, v sebi nosijo nekaj, kar je samo njihovo, nekateri tudi skrivne načrte, ki lahko vplivajo na življenja veliko ljudi. In mislim, da se to dogaja ravno zdaj. Zemljinega vrta nikoli ne bomo pretentali. V tej zgodbi se počutim, kot da imam vlogo, saj naš vrt oblikujemo mi sami. A najprej si moram poiskati svojo pot v tej zgodbi, za katero upam, da ne bo povsem nadzorovana. Pot, na kateri bom trdo delala za svoje cilje, in pot, na kateri bom lahko delala to, kar me resnično veseli, ter spoznavala veliko ljudi. Ker je sedaj moja hiša stalno prebivališče, sem ugotovila, da ne pogrešam samo prijateljev, temveč pogrešam življenje. Življenje na svobodi, a vem, da moram potrpeti za tiste, ki bi to lahko kmalu izgubili. Ker živimo v 21. stoletju, sem presenečena nad zgodbami, ki jih vsak dan berem na spletu. O tem, da ljudje še kar nimajo pravic, da bi se izražali, o tem, da živali živijo v najhujših razmerah do sedaj zaradi kapitalizma, da ljudje ne morejo zaupati svojim vladam, pravi borci (zdravniki, medicinske sestre ...) pa so podcenjeni … In tako vidim, da moji zapiski na spletni učilnici niso največja težava (brez skrbi, tudi to sem sedaj uredila). Vsak človek ima svojo zgodbo te svobode in prav v tej svobodi iščemo tisto, kar nas privablja. A najprej bomo v tem času morali razmisliti, kaj delamo na Zemljinem vrtu in v kaj nas vzbujajo različne organizacije ter predvsem, kaj je za vsem za tem. Potem sledijo sanje o bogastvu in lepoti.

A upam, da bom to leto lahko zaplavala v poletne počitnice nekje ob obali s svojimi prijatelji, ker bi me to trenutno najbolj osrečilo in obogatilo vse moje zamišljene trenutke v aprilu. Ker živimo na istem vrtu, vem, da ima veliko ljudi enako željo kot jaz, zato jo lahko uresničimo.