Praznik »teledela«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 1. maj 2020 / 06:49

Kaj se dogaja z delom? Vse manj nas je v rudnikih in tovarnah, vse več na uslugo za različne storitve, od klasičnih obrtniških do vrhunskih intelektualnih, od prostitutk do vrhunskih znanstvenikov …

Pandemija teledela

Predvsem pa se vse bolj uveljavlja delo na daljavo – teledelo. To se kaže tudi v času pandemije 2020, ko cela množica dela »od doma«, enako velja za učence in še koga. Ob tem se spomnim na svoj članek, objavljen pred prvim majem 2001. »Da ne bo kdo mislil, da fantaziram, navedem še nekaj številk. Povzemam jih po knjigi Slovar XXI. stoletja (Pariz 1998), katere avtor je znameniti francoski publicist Jacques Attali. Pod geslom Delo zapiše najprej temeljno ugotovitev: vse več ljudi bo pripravljeno delati, vsega dela skupaj pa bo za omejeno količino. Okoli 1900 je imelo takšno ali drugačno zaposlitev le tretjina Američanov, sto let pozneje jo ima polovica. Po drugi strani je mogoče ugotoviti, da je zahteva čikaških delavcev več kot uspela: čas, ki ga v svojem življenju preživimo pri delu, se vztrajno zmanjšuje. Na svetovnem Severu smo pred sto leti pri delu preživeli 70 odstotkov življenja, zdaj le še desetino, seveda tudi na račun dejstva, da se je življenjska doba močno podaljšala. V času, ko je izšel Komunistični manifest (1848), sredi 19. stoletja, so delali okoli 5000 ur na leto. Okoli 1900 še 3200, okoli 2000 samo še kakih 1500 ur letno. Ta količina se bo, kot kaže, še zmanjševala, efektivno delo bo zahtevalo le še petnajstino našega življenja. Na drugi strani pa bosta vsaj dve milijardi ljudi na svetovnem Jugu prisiljeni opravljati napol suženjska in bedno plačana dela. / Še večje spremembe nastajajo v načinu zaposlitve. Doslej je bila večina zaposlena stalno (za 'nedoločen' čas) in s polnim delovnim časom. Število takih v posameznih podjetjih in ustanovah se bo prav hitro zmanjšalo za polovico, pa še ti ne bodo vsi 'po osem ur' in za nedoločen čas. Prvi hit prihodnjih let in desetletij bo neverjeten razmah dela, ki bi ga lahko že zdaj poimenovali teledelo. Teledelavci bodo stalni ali občasni sodelavci in partnerji različnih družb in bodo v glavnem 'samozaposleni', sami bodo urejali svoj zaposlitveni status, sami plačevali prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Delali bodo največ na svojem domu, z naročniki svoji uslug bodo (oziroma so že) povezani po telekomunikacijski mreži. Med njimi bodo prednjačili tisti, ki prodajajo intelektualne storitve: odvetniki, različni svetovalci, publicisti, zunanji strokovni sodelavci … Svojih storitev ne bodo več imenovali delo, govorili bodo le še o različnih aktivnostih. Finančno jih bodo povezovali in nadzorovali na način portfelja; ob portfelju akcij (delnic) bomo dobili še portfelj aktivnosti … / V načinu življenja teh posameznikov, njihovih družin in asociacij se bodo zabrisale tradicionalne razlike med delom, potrošnjo, izobraževanjem in preživljanjem prostega časa. Doslej je bilo to ločeno: najprej se hodi v šolo, potem se dela, ob delu investira in konzumira. Poslej bo vse to načelno še ločljivo, dejansko pa vse bolj prepleteno. Največji adut, s katerim bodo razpolagali teleustvarjalci, bodo tridimenzionalne virtualne makete. Preden si boste kupili nov avtomobil, fotelj, mizo ali stanovanje, boste vse to lahko preizkusili virtualno. Sedli boste v virtualni avto in ga vozili, sedeli v virtualnem fotelju in za virtualno mizo, stanovali najprej v virtualnem stanovanju. Tako bo odpadlo nelagodje, ki ga občutimo, ko nekaj dragega kupimo, potem pa ugotovimo, da tisto pravzaprav ni niti za naše praktične potrebe niti po našem osebnem okusu. Prihranki bodo ogromni, tako pri načrtovanju in razvoju izdelkov kot pri njih uporabi. / Ja, porečete morda, tole je pa res virtualno, bolj umišljeno kot dejansko. Francoske fantazije. Pa bodo najbrž kar držale …« Dvajset let po objavi tega zapisa lahko ugotovim, da so se napovedi francoskega publicista več kot potrdile.

Kaj pa proletarci?

Ob gornjih fantazijah, ki postajajo resničnost, ne smemo pozabiti na »klasične« proletarce. Teh je po svetu še ogromno, zlasti v državah s cenejšo delovno silo, kjer delavci garajo za »male peneze« v tovarnah multinacionalk. Med njimi izstopata državi, ki sta uradno še vedno komunistični, v gospodarskem oziru pa organizirani po načelih najbolj brutalnega kapitalizma; to sta Kitajska in Vietnam. Kljub temu njihovim delavcem še na misel ne pride, da bi se ravnali po pozivu in Manifesta: Proletarci vseh dežel, združite se! In se uprite! Njihov upor bi brutalno zatrli.

In teledelavci?

Tudi teledelavci so neorganizirani, kapital »organizira« njihovo delo tako, da so čim bolj razdrobljeni. Njihov klic bi se lahko glasil: Teledelavci vseh dežel, povežite se! Pa saj so že povezani (»online«), a kaj jim to pomaga …