Ostajajo doma

Edina je Madžarka. Ostaja doma. Matija je Zagrebčan. Upa, da se bo življenje kmalu vrnilo v stare tirnice. Gorenjca Jaka in Sandi živita na Filipinih. Doslej je bil njun glavni zaslužek turizem. Tudi zakonca Gobec Rajgelj na Maldivih čakata na boljše čase.

Edina Csernák je Madžarka iz mesta Györ. Pravi, da ostaja doma. V trgovino gre morda dvakrat tedensko. Nadene si masko in rokavice. V začetku aprila to še ni bilo obvezno, oboje pa dobi pred vstopom v trgovino. Službo še ima, plačo še dobiva. V težki situaciji so se znašli ljudje, ki so v zasebnem poslu, pa tudi učitelji, pravi. Madžari so se ravno tako ukvarjali s posebnim ekonomskim »paketom«, ki bo poskušal ohraniti delovna mesta, da ne bo gospodarstvo povsem ohromljeno. Edina meni, da je vlada reagirala še pravi čas.

Matija Kovačević je Zagrebčan. Pove, da večina meščanov pazi, kje se giblje, drži varnostno razdaljo in nosi maske. Podobno kot v Sloveniji so tudi pri njih zaprti gostinski objekti, izobraževalne institucije. Omejeno je gibanje med mesti, potrebne so dovolilnice. Na javnem prevozu uporabnike pozivajo, naj ne vstopajo pri prvih vratih. Zdravstvo dela dobro. Meni, da ko se bodo stvari okoli virusa umirile, bo sledila gospodarska kriza. Če primerja Hrvaško z državami, kot je Italija, je pri njih situacija kar pod nadzorom in upa, da se bo čez mesec ali dva življenje vrnilo v normalne tirnice. Potem pa seveda sledi še obdobje okrevanja.

Jaka Mohor živi na Palawanu, v Puerto Princesi. Njegov glavni prihodek ustvarja turizem, ki ga sedaj seveda ni. Od »občine« je za pomoč prejel trideset dolarjev, a je vsota namenjena vsem stanovalcem v hiši. Tudi z dovolilnicami za izhod je enako: ena na hišo. Kdaj se odpravi v trgovino, ni pomembno, tržnico pa on lahko obišče le med peto in deveto uro zjutraj. Javnega prometa ni, dostopi do plaž so zaprti, lokali tudi. Internet za zdaj še normalno deluje.

Od 15. marca dalje, ko so stopili v veljavo strogi ukrepi, na Palawanu nimajo potrjenega primera okužbe. Vsaj ne da bi vedel zanj. Poudari drug problem: »Filipinci živijo za danes in jim že zmanjkuje denarja, tako da se je pojavil strah, da jih bo pobila lakota, in ne virus.« Tudi ribolov je prepovedan, razen če ni v komercialne namene.

Jaka se je znašel v situaciji, ko je začel razmišljati o drugem poslovnem modelu, saj bo treba preživeti.

Sandi Noč ravno tako živi na Filipinih, a na otoku Bantayan. Tudi pri njem je primarni dohodek slonel na turizmu. Oddaja apartmaje, ker pa ima še manjšo kmetijo, kjer prevladuje perutnina, predvsem kokoši nesnice, pravi, da bo nekako že šlo. S sprejetimi ukrepi se kar strinja in tudi pri njih ne beležijo okužbe s covidom-19. So pa prepovedali prodajo alkohola, pove. Da jim čas hitreje mine, nadaljuje, sadijo zelenjavo, se pa zaveda, da bo treba plačati najemnino. Edino plačilo elektrike so mu odložili. Ta se na vasi plačuje v določeni hiši enkrat na teden; in ker so prepovedali zbiranje ljudi, so tudi plačilo prestavili. »Če nam elektriko odklopijo, bomo pa ob svečkah,« se pošali Sandi, ki na nastalo situacijo gleda z zvrhano mero optimizma.

S turizmom se ukvarjata tudi Nataša Gobec Rajgelj in Janez Rajgelj – na Maldivih. Sedaj vodita penzion na otoku Vashafaru. Tudi zanju se je letošnja turistična sezona zaključila predčasno.

»Trenutno je vstop na Maldive dovoljen samo Maldivcem, za druge je meja zaprta. Za nas to seveda pomeni prisilni dopust. Domačinom so nekoliko omejili gibanje med otoki, vsak obisk drugega otoka zabeležijo. Sicer pa na otoku življenje teče normalno, tako da če ne bi imeli novic, sploh ne bi vedeli, da se kje kaj nenavadnega dogaja.«