Kdo bo pisal sodbo

Bodo dan pozneje trgovine s hrano slabo založene? Lahko da bodo. Tudi koronavirusa nismo pričakovali, a smo ga dočakali. Kakšne bodo posledice, razmere, ko bo bolezen premagana? V skrajni sili se človek, še tako razvajen, lahko odpove marsičemu, hrani se ne more.

Slovenska samooskrba s hrano – kolikšna je? Skromna, nezadostna. Lahko bi bila boljša, kot je že bila. V lanskem letu me je presenetil uradni podatek, da Slovenija s krompirjem pokriva le 48 odstotkov lastnih potreb. Prepričan sem, da bi lahko vse. Spominjam se časov, ko so z njiv Sorškega polja na veliko vozili krompir v Dalmacijo. Podobno je bilo z večino drugih pridelkov.

Nas bodo krizni čas in pričakovane motnje pri dobavi prebudili? Bosta kmetijstvo in kmet dobila pravo mesto? Zaničljivih besed iz let mojega odraščanja »neumen kot kmet« res ni več slišati. V glavah, tudi na visokih stolih, pa je še prostora zanje.

Tisto, kar ne le mene v zadnjem letu najbolj togoti, so zveri, volkovi, ki so bili, ne le po mojem prepričanju, umetno naseljeni po planinskih pašnikih in je bil prepovedan njihov odstrel. Nekaj, kar nima primere v večtisočletni zgodovini pašništva. V Bibliji je zapisano, da se je že pastir, poznejši kralj David, zoperstavil zverem, ki so napadale ovce.

Evropska unija je zaščitila ogrožene živalske vrste. Da jih med Slovenci ni malo, ki so bolj papeški od papeža, je znano. Posebno če si od tega obetajo zaslužek. Volkove so naselili tam, kjer se pasejo živali, pastirje in lastnike pa tolažili z nasveti o ograji po subvencionirani ceni in odškodnini za poklane živali. Oboje je bilo neučinkovito. Zverivarstveniki pa? Služijo in varuje jih sodstvo.

Pred vrati so priprave za novo pašno sezono. Se bodo živali vrnile na pašnike? Kjer se bodo, bo poklanih še več. Naravnih sovražnikov zveri nimajo. Njihovo število se je v letu dni povečalo.

Volkovi pa ne ogrožajo le pašnih živali. Koliko je bilo čez zimo poklane divjadi, srn, košut, bodo ocenjevali lovci. Sam sem na gozdnih potepanjih naletel na kar nekaj okostij in napol obžrtih živali. Evropska odredba ščiti tudi drugo divjad, ne le zveri?

Slej ko prej bo nalezljiva bolezen popustila. Druženje bo spet ne le dovoljeno, tudi zaželeno. Planinske koče bodo zaživele, poti bodo polne pohodnikov. Taki pač po večini Slovenci smo. Bodo poti varne? Današnji volk se človeka ne boji, ne izogiba se ga, kot se ga je njegov prednik. Ker je križanec med volkom in udomačenim psom? Ker je mladič rastel v brlogu, ki ga je s hrano zalagal človek.

Pašna sezona se bliža. Upam, da tudi odprtje planinskih domov. Skrajni čas je, da odgovorni ukrepajo. Da bodo pašne živali na pašniku tudi še v naslednjih letih in da se planinske steze ne zarastejo.

Izredni čas bolezni je tudi čas streznjenja, spametovanja. In sodelovanja.

Pozivam vse pristojne, posebno gorenjske in primorske poslance državnega zbora, da zagotovijo zakonsko zaščito hribovja. Ker je hrana, pridobljena tam, zdrava, domača. Ker jo hribovci že tisočletje znamo pridelovati. Ker večina Slovencev brez planinskih koč in skalnih steza ne zna biti pravi Slovenec.

Naravovarstveniki naj poiščejo in predlagajo področja, kjer bi ogrožene zveri imele svoj prostor in ne bi ogrožale življenja drugih. Poskrbijo za varno in trajno varovanje. Tja naj preselijo svoje varovance in bdijo nad njimi. Težka bo, težja kot naselitev zveri na stoletja stare pašnike, toda možna in edino pametno izvedljiva.

V nasprotnem primeru ... Nov val izseljevanja iz hribovja? Na trgovskih policah še več uvožene hrane sumljivega izvora in kvalitete. Ali še tiste ne!

In druga možnost? Zaobrnil bom malo po svoje:

Hribovec (in z njim planinski pohodnik) si bo pisal sodbo sam! Ne cvenka željan gospod ljubljanski, ne v Bruslju velikan.

Marjan Peternelj Štravs