Kjer so doma
V domovih za starejše je ta čas največ okuženih in obolelih za covidom-19. Zato je vlada izdala navodila, kako naj se domovi organizirajo, da zajezijo širjenje virusa. Eno od priporočil je tudi, naj svojci zdrave starostnike vzamejo iz domov. Predlog je naletel na nasprotovanje pri Skupnosti socialnih zavodov in nekaterih organizacijah, zagovornicah starostnikov. Eden od pomislekov je, kako sploh vedeti, kateri starostniki so zdravi, saj naj bi testiranje v začetni fazi bolezni ne bilo povsem zanesljivo in tako bi lahko preselili prikrito okužene, ki bi v novem okolju lahko okužili še koga. Če bi starostnika preselili k svojcem iz doma, kjer že obstajajo potrjeni sumi okužbe, pa bi moral biti na novi lokaciji v samoizolaciji, kar v domačem okolju ni vselej izvedljivo. V domovih imajo tamkajšnji stanovalci na voljo strokovno obravnavo, nego, zdravniško pomoč, v tem času pa tudi vso zaščitno opremo, česar v domačem okolju običajno ni. Poleg tega se stanovalec, ki je zapustil dom starostnikov, v obdobju epidemije ne more več vrniti vanj. To velja tudi, če se mu zdravstveno stanje poslabša in bi nujno potreboval storitve, ki mu jih nudi institucija. Skupnost socialnih zavodov sicer navaja, da se o vrnitvi v domače okolje lahko odloči vsak stanovalec sam, a je treba odločitev z vseh strani temeljito pretehtati.
Poteze, kot je vrnitev starostnikov iz institucionalne v domačo oskrbo, pa kaže oceniti tudi s povsem človeškega vidika. Starostniki, ki so odšli v dom, so to storili, ker v domačem okolju niso mogli več samostojno funkcionirati. V domovih starostnikov jim je zagotovljena vsa potrebna strokovna oskrba, kakršne jim svojci ne morejo nuditi. V domovih danes prebiva štiri petine stanovalcev, ki so zelo stari, bolni, težko gibljivi, na vozičkih, veliko je dementnih in zanje lahko ves čas skrbi strokovno osebje. Ob razmerah, kakršne vladajo zdaj, sicer domovi znova opozarjajo na kadrovsko podhranjenost, ki se kaže v še večji obremenjenosti in izčrpanosti zaposlenih, ki so tudi izpostavljeni okužbam. A to je že nova zgodba.
Ko smo v nekaterih gorenjskih domovih za starejše poizvedovali, v kolikšni meri se svojci (in starostniki) odločajo za preselitev v domače okolje, smo izvedeli, da odziv ni prav velik. Najbrž tudi zato, ker za oskrbo starostnika doma nimajo pogojev. Mnogi starostniki se tudi nimajo kam vrniti, svoje nekdanje domove so morda prepustili otrokom in vnukom ali jih prodali, da si lahko plačujejo oskrbo v domovih za starejše. Predvsem pa gre za to, da večina starostnikov šteje zdaj dom starostnikov za svoj dom. Ali kot je dejal direktor Doma starejših občanov Preddvor Matej Križanič: v domu ne le stanujejo, temveč tudi domujejo.