Osamljenost

Neustrašna, 2. del

Takšni, kot je Lucija, in še mnogi drugi, o katerih sem že pisala v Usodah, bi nam morali biti za zgled. Pripovedujejo nam, da je nenehno iskanje rešitev iz zagat, v katerih smo se znašli, življenjskega pomena. Niti predstavljati si ne morem, da bi Lucija omagala, ko je očim pred njenimi očmi ubil mamo. Četudi je bila še otrok, je zmogla živeti naprej. »Tisti, ki si še za ruvanje zoba omislijo narkozo, je ne bodo nikoli razumeli!« mi je napisala ena od bralk njene zgodbe.

Lucija takole nadaljuje svojo zgodbo: »Kadar mi je bilo pri duši najbolj hudo, sem si kupila Pavliho. Zelo rada sem imela karikature, ki sta jih risala Bine Rogelj in Božo Kos. Ob smešnicah sem se nasmejala, tako da ravno vsak večer nisem zaspala v joku. Mamo sem vedno bolj pogrešala, pa nisem vedela, zakaj.

Moja naloga je bila, da sem vsak večer vzela kanglico in šla po mleko. Moja najljubša jed je bila, da sem smetano z zavretega mleka razmazala na kruh in potresla s sladkorjem. In to seveda z užitkom pojedla. Pred spanjem sem si pripravila belo kavo, ki sem jo prav tako obilo sladkala, vanjo pa sem nadrobila kruh. Ni bilo v navadi, da bi si umivali zobe, kljub temu so se mi lepi in beli, s komaj kakšno plombo, ohranili do danes.

Rada sem imela marmelado, mislim, da je bila slivova ali mešana. Bila je tako gosta, da smo jo rezali z nožem in nosili iz trgovine zavito v papir. Jedla sem v svoji sobi, ker me stari ata ni preveč maral, pa je zato zmeraj jezno zaloputnil s kuhinjskimi vrati, če je videl, da sedim za mizo. Stara mama je ob praznikih spekla šarkelj, v katerega je dala veliko rozin. Peke je naučila tudi mene, a ji vse do danes še nikoli nisem segla niti do kolen.

V času študija sem se na predavanja vozila z avtobusom. Časovno je bilo to zelo zamudno zaradi prestopanja in čakanja. Avtobusne čakalnice sem zato poznala kot lasten žep. Bila sem precej osamljena, zdelo se mi je, da sem bila brez razloga odrinjena od vrstnikov. Po eni strani sem jih razumela: imeli so več denarja od mene, bili so sproščeni, navihani, radi so žurirali, obiskovali plese in koncerte. Kaj bi počeli z menoj? Samo v breme bi jim bila! Ne da bi vedela, kdaj, sem se navezala na šoferja, ki mi je pogosto ustavil kar na postajališču v neposredni bližini ekonomske fakultete. Tepka neumna se pač nisem zavedala, da ima vsak zakaj svoj – zato. Kmalu me je začel vabiti na kavo, se mi dobrikati in trenutek, ko sem na zadnjem sedežu avtobusa izgubila nedolžnost, je bil le še vprašanje časa. Imela sem veliko smolo: prvi spolni odnos je prinesel tudi nezaželeno nosečnost. Bila sem čisto na tleh. Kaj naj storim? Kdo mi bo pomagal? Na splav nisem niti pomislila, a četudi bi, ne bi pomagalo, saj sem bila že štiri mesece noseča, ko sem ugotovila, da je z menoj nekaj narobe. Spoznanje, da sem ljubemu pomenila le enega od sladkorčkov, s katerimi si je sladkal dolgočasno službo, ni bilo lahko. Kaj sem hotela drugega, kot se globoko ponižati in prositi staro mamo, naj me ne napodi od hiše. Grdih, vulgarnih in težkih besed, ki mi jih je takrat zmetala v obraz, ne bom pozabila do zadnjega dne življenja. Še klofute, ki mi jih je primazala, niso tako bolele! Zamere sem potlačila v dno srca, presrečna, da me ni postavila pred vrata. Otroka, ki sem ga nosila, sem po eni strani sovražila in preklinjala, po drugi strani pa sem do njega čutila neko čisto posebno ljubezen, ki je ne znam razložiti. Kadar mi je bilo najbolj hudo, sem razmišljala, da ga bom dala takoj po rojstvu v posvojitev, naslednji dan pa me je bilo zaradi takšnih misli neznansko sram. Nekoč je prišel k meni stric Mitja in me potolažil, da bo še vse dobro. Dejal mi je, da pazi name pokojna mama in iz nebes spremlja vsak moj korak. Njegova žena me je naučila šivati, plesti in kvačkati. ''Ko boš imela otroka, bo vse, kar boš znala, zlata vredno,'' mi je govorila, ko sem se mučila s pletilkami. Za ročno delo res nisem bila ustvarjena.

Sin se je rodil predčasno, pa ne v porodnišnici, temveč med potjo. Na svet mu je pomagal šofer po svojih najboljših močeh. Na srečo se je vse dobro izteklo … Moram reči, da so bile zame minute, ko sem stiskala otroka k sebi, medtem ko je rešilni avto s prižgano sireno drvel do porodnišnice, odločilne. Tekle so mi solze sreče, pa nisem vedela, zakaj.

Prvih let po porodu se nerada spominjam, a se jih moram, ker so me zelo zaznamovala. Ko se oziram nazaj, se čudim, da je Marko sploh preživel. O negi otroka sem vedela manj kot nič, o prehrani prav tako. Za kakšne knjige, iz katerih bi se učila, nisem imela denarja. Prebijala sem se skozi takšno revščino, da ne znam in ne morem opisati. Za povrh so se ljudje iz mene norčevali in kazali s prstom na naju! Morala sem biti tiho in ponižna, da se ne bi zamerila stari mami, ki je, če me je videla, le grdo preklinjala. Stari ata pa je vsem na vasi razlagal, kaj bi morali narediti s kurbami, kakršna sem v njegovih očeh bila. Na lastni koži sem z dvajsetletnim zamikom doživljala mamino usodo. Dve pokvarjenki, ki sta zaznamovali pošteno družino.

Ko je imel Marko pet mesecev, sem morala iti v službo. Ob pol petih zjutraj sem otroka zavila v odejo, sedla na avtobus, se odpeljala uro daleč, oddala malčka starejši ženski, ki je obljubila, da bo pazila nanj, ob šestih sem že bila na delovnem mestu. Delala sem v računovodstvu, nekaj mesecev predavanj na fakulteti je v tistih časih pomenilo daleč več izobrazbe, kot so jo imele sodelavke. Izkušnje so me naučile, da je bolje, če sklonim glavo in sem lepo ponižna in tiho. Nisem opravljala sodelavk, naredila sem vse, kar so mi ukazali.

Ko je začel Marko obiskovati osnovno šolo, sva se preselila bližje Ljubljani. Želela sem študirati ob delu, sanjala sem o lastnem stanovanju, o počitnicah nekje ob morju. Kljub skromnemu življenju so se mi začeli nabirati kilogrami. Imela sem jutranje slabosti, včasih sem nekontrolirano bruhala. Postalo me je strah, pa ne zase – za Marka. Kaj, če je z menoj nekaj zelo narobe, kdo bo skrbel zanj? Zdravnik, ki sem ga obiskala prvič v življenju, sprva ni našel ničesar sumljivega. Ker sem vztrajala, se je končno vdal in me poslal v laboratorij. Krvni izvidi so bili resni. Rak na ščitnici. Mislila sem, da me bo kap! Beseda rak je takrat pomenila, da se lahko že v nekaj mesecih poslovim od življenja. Kaj bo z Markom? Nikogar ni bilo, s katerim bi delila svoje skrbi. V strašni stiski, v kateri sem se znašla, sem začela iskati Markovega očeta. Po nekaj mesecih, že po terapiji z jodom, sem našla le njegov grob. V prometni nesreči je umrl kakšno leto po Markovem rojstvu, pa zato nisem niti vedela. Ne vem, ali je bil še kakšen človek bolj sam na svetu, kot sem bila jaz. Drži, da sem imela Marka. Nisem se pa mogla z njim pogovarjati o težavah, ki jih ni manjkalo.

Morda sem zaradi udarcev, ki jih v življenju res ni bilo malo, postala bolj samotarska, odljudna ... Mar zato nisem imela prijateljic? Stara mama me je na stara leta, ko je postala zelo betežna, velikokrat poklicala na pomoč. Nikoli mi ni rekla hvala, kaj šele, da bi mi namenila lepo besedo. Tudi Marko je ni bil deležen, a ker je bil razumen fant, je že zgodaj dojel, da če v srcu ne nosiš ljubezni, je ne moreš dajati.

Hvaležna sem dobrim ljudem, ki so mi pomagali pri nabavi dvigala. Ne vem, ali sem se jim dovolj primerno zahvalila, saj sem na tem področju precej okorna. Danes mi ni hudega, le vnuke pogrešam. Morda bo Marko nekoč srečal primerno dekle za zakon, otroke in ljubezen ...« (Konec)